Čeprav ne živimo v Rusiji, na svoji koži vedno bolj občutimo posledice napetosti v Ukrajini, čemur so sledile sankcije med Rusijo in Zahodom in sedaj ruska gospodarska kriza.
Po ruski enostranski priključitvi Krima marca letos sta EU in ZDA uvedli sklop sankcij proti Rusiji, ki so se z nadaljevanjem ruskega kršenja suverenosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine le stopnjevale. Zahod je s sankcijami želel izraziti neodobravanje ruskega kršenja temeljnih mednarodnih norm in upal, da bodo sankcije spodbudile Rusijo, da naredi korak nazaj v primeru Ukrajine, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Rusija je sama uvedla sankcije proti EU in ZDA, medtem ko je zamahnila z roko nad posledicami sankcij za svoje državljane; to ni presenetljivo, saj so avtokracije veliko bolj odporne proti sankcijam kot demokracije. Politična elita je v avtokraciji pripravljena žrtvovati blaginjo državljanov za svoje lastne interese, državljani in drugi pa nimajo nobene možnosti vplivanja na odločitve oblasti.
Uvedba sankcij nima negativnih posledic samo na državo, kateri so namenjene, temveč tudi za državo, ki jih je uvedla. Velikokrat je celo škoda na strani države, ki je sankcije uvedla, večja kot jo ima država, kateri so sankcije namenjene. Čeprav se državniki zavedajo posledic uvedbe sankcij za svojo državo, o tem redko spregovorijo v javnosti. Tudi zato, ker se zanje velikokrat odločijo, ker želijo ugoditi javnosti, ki od njih pričakuje, da ukrepajo v primerih na mednarodnem prizorišču, ki jih javnost ne odobrava.
V primeru sankcij med Zahodom in Rusijo sta obe strani izgubljali z vsako novo sankcijo. Obenem so se kljub sankcijam razmere v Ukrajini poslabševale, po bruseljskih hodnikih pa je bilo mogoče slišati, da EU teh sankcij ne bo podaljšala po preteku enega leta. Še preden je EU naredila ta korak — in tako posredno priznala neuspešnost sankcij — je Rusijo doletela najhujša gospodarska kriza po letu 1998. Zgodovinski padec ruskega rublja, ki je od začetka leta do danes izgubil kar 80 odstotkov vrednosti v razmerju do ameriškega dolarja in 60 odstotkov v razmerju do evra, je v veliki meri posledica tako sankcij med Zahodom in Rusijo kot tudi nižjih cen nafte. Ker prihodki od prodaje energentov pomenijo polovico finančnih virov ruskega proračuna, energenti pa kar dve tretjini ruskega izvoza, je Rusija za rešitev svojih proračunskih težav upala na spremenjen dogovor Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC) o proizvodnih kvotah nafte. Zmanjšanje kvot bi pomenilo višje cene nafte, to bi povečalo prilive v ruski proračun. Ker OPEC zmanjšanja kvot ni sprejel, je borze zajela panika, čemur je sledil beg kapitala iz Rusije in še večji padec rublja. S tem rubelj najverjetneje še ni dosegel dna, med drugim zato, ker v naslednjem letu ruskim podjetjem zapade sto milijard dolarjev dolga do tujih posojilodajalcev, ki se s padcem rublja le še bolj draži. Ruska centralna banka v naslednjem letu ob nespremenjenih cenah nafte napoveduje kar petodstotni upad BDP in veliko višjo inflacijo od trenutne desetodstotne.
Pretekli ponedeljek je ruska centralna banka padec rublja poskusila ublažiti z zvišanjem ključne obrestne mere z 10,5 odstotka na kar 17 odstotkov, a je kljub temu rubelj naslednji dan izgubil še 20 odstotkov vrednosti. Rubelj je naslednji dan malo okrepila šele odločitev ruskega finančnega ministrstva, da odproda 77 milijard od 400 milijard deviznih rezerv.
Vendar gospodarska kriza še zdaleč ni premagana, zlasti ker problemi, kot so nediverzificiranost gospodarstva, šibke institucije države, korupcija in politično poseganje v realni sektor, še vedno ostajajo.
Več lahko preberete v Reporterju.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
