T. Erzar: Ali ni zlo premagano šele takrat, ko razumemo storilce in sočustvujemo z njimi?

dr. Tomaž Erzar

Pred nekaj tedni sem se vrnil z vsakoletne delavnice, ki jo o holokavstu in grozotah druge svetovne vojne organizira ustanova Maximilian Kolbe v centru molitve in dialoga v Ošwiecimu (nemško Auschwitz) na Poljskem.

Med drugo vojno je na robu tega mesta, ki leži v tistem delu južne Poljske, ki je bilo priključeno rajhu, delovalo velikansko koncentracijsko taborišče. Prav osrednja lega sredi zasedenih vzhodnih ozemelj in gosta judovska naseljenost v tej regiji sta naredila iz tega majhnega in nepomembnega trga, postavljenega na zbito in delno močvirnato zemljo, gnusno rano Evrope. Brezdušna ravnina, poseben tir, ki se konča sredi prostranega niča, zbite, neravne poti, skromna gradnja in visoki topoli v ozadju vam povedo, da ste vstopili v pekel največjega iztrebljevalnega centra človeštva: Auschwitz-Birkenau, 1,2 milijona smrti. Kamorkoli pogledate, so okoli vas samo grde stvari, zgrajene iz sovraštva, iz dolgo let gojenega in spodbujanega nemškega sovraštva do vsega, kar je lahko brez slabe vesti tiste čase sovražila povprečna nemška duša, v prvi vrsti Jude.

Dva poudarka z delavnice, kjer je sodelovalo okoli trideset zgodovinarjev, muzealcev in članov nevladnih organizacij, ki skrbijo za ohranjanje spomina na vojne žrtve, se mi zdita zanimiva tako za bralce Časnika kot tudi za naše celotno ukvarjanje z drugo svetovno vojno. Podobnost med usodami narodov v tem delu Evrope je presenetljiva in poučna. Počasi smo z vztrajnim prizadevanjem tudi mi na dobri poti, da zberemo v eno sliko vse vidike takratnega dogajanja in jih vključimo v naše doživljanje sedanjosti.

Kako je to mogoče?

Prvi poudarek se vrti okoli vprašanja, ki si ga vedno znova zastavljajo vsi obiskovalci taboriščnih lokacij, ko zrejo v gole betonske stene, kole, drogove, žice in stolpe: kako je to mogoče, kako je mogoče takšno množico ljudi zbiti v maso otopelih teles in jih strpati v velikanske plinske kleti?

Odgovori sodelujočih na delavnici so se sprva pognali v različne smeri razmišljanja, na koncu pa se strnili okoli osrednje točke: strah. Osebna pričevanja preživelih ter redki dokumentirani spomini sicer vsak na svoj način, kakor pač zmorejo spraviti v besede, toda prepoznavno govorijo o hromečem ozračju smrtnega strahu. Storilci nezaslišanih grozodejstev so že na poti v taborišče načrtno spodbujali strah med žrtvami in jih z onemogočanjem osnovnih telesnih potreb prisilili v popolno podredljivost. Iz strahu, ki se je oklepal upanja, je nastajala masa, v kateri je bil prijazen pogled sotrpinu absolutna redkost.

Smrtni strah, pomanjkanje sočutja in najbolj drobnega stika pa so pripravili plodna tla za naslednjo spremljajočo okoliščino; ki je – kakor pravijo – hujša od stvari same: negotovost. Ta je bila dodatno spodbujena z metodami zavajanja, s katerimi so nacisti dajali prihajajočim jetnikom in tudi obiskovalcem Rdečega križa vtis, da gre za običajno zbirno, celo zgledno delovno taborišče. Včasih ob prihodu vlaka z novimi žrtvami igra taboriščni orkester! Le nekaj ur kasneje žrtve, sedeče pod topoli, zaradi praktičnosti kar sramotno razgaljene, mirno čakajo svoj konec, kakor so si ga iztrebljevalci lahko samo zamišljali: brez nereda, panike, joka in kričanja. Kakor da bi z ignoriranjem in prepovedjo izražanja bolečine trpljenje izgubilo pravico do glasu in izginilo. K temu, da je trpljenje izginilo, so precej prispevali sami rablji, ki so se na zaslišanjih brezdušno spominjali, da so v taborišču opravljali samo svoje delo in izpolnjevali ukazano.

Samoutišanje

Toda trpljenje je na svoj način izginilo tudi za same žrtve, ki so zapadle stanju, ko so lastno trpljenje potisnile globoko v svojo notranjost: to stanje danes poznamo kot samoutišanje. Navajam besede poljskega scenografa Mariana Kolodzie-ja (1921-2009), ki je v različnih nemških taboriščih preživel pet let in se nato, star dvaindvajset let, lotil študija, naredil kariero v gledališču in šele po možganski kapi v poznih zrelih letih začel z obsežnim, a detajlnim slikanjem taboriščnih grozot.

»Res je, da o Auschwitzu nisem govoril skoraj 50 let. Toda ves ta čas je bil Auschwitz navzoč v vsem, kar sem počel, čeprav ne dobesedno. Moje gledališko delo lahko razumemo kot protest proti temu, kar sem tam doživel. Tako je bil Auschwitz vedno z mano, kot zanikanje. Nisem zaupal besedam, o koncentracijskem taborišču ni mogoče govoriti dobesedno.«

Ko je Kolodziej začel risati prizore iz taborišča, se je privalil na velike panoje, ki danes prekrivajo stene kripte pod frančiškansko cerkvijo in samostanom v Harmęžu, ciklon podob, za katere je očitno, da so bile ves čas nemo navzoče v njegovi glavi. Labirint iz pregrad in panojev pa ni samo simbolična kripta, nekdanji taboriščnik je želel biti pokopan v »taborišču«, ki ga je sam poustvaril.

Kako izbrisati zlo?

Ta trajna zaznamovanost s trpljenjem, ki je tako izrazita v Kolodziejevem delu in smrti, nas pripelje do drugega poudarka z naše delavnice: kako izbrisati zlo Auschwitza ali kako se spominjati krivice in hudega, ki je bilo takrat povzročeno nedolžnim in nemočnim žrtvam.

Na omenjenih panojih ima poleg zla zlasti v drugem delu razstave osrednje mesto izmučeni obraz taboriščnika št. 16670, svetnika Maksimilijana Kolbeja, ki se je poleti 1941 namesto sotrpina prostovoljno javil med deseterico taboriščnikov, namenjenih smrti. Obraz je izmučen, nem, skoraj očitajoč, kakor bi umetniku in gledalcu prebujal krivdo glede tega, da se tudi sama nista bolje odrezala spričo zla in trpljenja. Morda se je umetniku med okrevanjem po kapi prav zato življenje in ustvarjanje zavrtelo okoli vprašanja, kakšen smisel naj da svojemu trpljenju.

Primo Levi, še en nekdanji taboriščnik iz Auschwitza, ki se je v svoji literaturi spopadal z enakim vprašanjem, je odgovor našel v dostojanstvu. Kdor je v taborišču ohranil., ali bolje, kdor si je povrnil odvzeto dostojanstvo, pravi, čeprav samo tako, da je redno skrbel za lastno higieno, je premagal zlo. Kaj šele, če je svoj kruh odstopil nekomu drugemu, kar je bilo sicer v Auschwitzu izjemno redko, ali celo dal svoje življenje kot Kolbe. Je potem mogoče reči, da je bilo zlo Auschwitza z njegovo žrtvijo premagano?

Odgovori udeležencev so se tu razdelili v dve smeri razmišljanja. Prva se je ustavila ob tem, da so storilci taka znamenja sočutja in dostojanstva v taborišču načeloma preganjali, kar ne kaže samo na njihovo slabo vest in poskus prikriti občutek krivde, ampak na moč dobrega, da ustavi zlo. Zlo se temu upira in preganja znamenja dobrega in spomin nanj. Ko so leta 1947 na Poljskem sodili komandantu Auschwitza Rudolfu Hoessu, ta ni vedel ničesar o Kolbejevi žrtvi, čeprav se je podrobno spominjal številnih drugih dogodkov.

Spomin na grozote druge vojne zato pomeni, poleg spominjanja krivic in trpljenja, tudi spomin na dobroto in usmiljenje. Ta sta sicer v veliki sliki druge svetovne vojne videti malenkostna, brez moči in vpliva na potek dogodkov, toda razumeti moramo, da je ta popačena slika druge vojne nastala v travmiranem, črno-belem ideološkem svetu povojne delitve Evrope. Svetu, ki je bil in je še v veliki meri preplavljen z iskanjem preprostih, dokončnih odgovorov in zlasti iskanjem odgovornosti pri drugih.

Druga smer razmišljanja nas je postavila pred še večji izziv: Ali ni zlo Auschwitza premagano šele takrat, ko razumemo storilce in sočustvujemo z njimi? Temu se seveda vsi, vsak s svojimi intelektualnimi ovinki, zgodovinskimi okoliščinami in zadržki, kot smo ugotovili, od Estonije do Bosne, upiramo. Storilce smo izključili iz svojega sveta, čeprav samo miselno, tako da jim odrekamo možnost, da so nam podobni in da bi morda mi v enakih okoliščinah delovali podobno ali celo slabše od njih. Temu rečemo tudi demonizacija storilcev; ta se pogosto ne opira na dejstva ali pa pretirano poudarja samo ena dejstva, pri čemer izhaja iz naših lastnih strahov, jeze, maščevalnosti, nerazumevanja, želje po pravični poravnavi in kazni za storilce.

Na delavnici je zlasti mlajša generacija udeležencev želela razumeti, kako v sodobnih družbah preprečiti razmere, ki bi lahko vodile do rekrutacije storilcev, ter kako zmanjšati prostor za poenostavljeno slikanje in s tem doživljanje druge vojne.

Prispevek je bil objavljen v septembrski številki Slovenskega časa, prilogi tednika Družina (št. 101, september 2018)