»Kartagina mora pasti«
Obstajajo stereotipi, ki so se vsadili v naše možgane in nam onemogočajo trezno razmišljanje o pomembnih temah, ki ključno vplivajo na naše vsakdanje življenje. Poskušal bom razbliniti eno izmed pomembnih dogem, ki so cokla razvoja ne samo v Sloveniji, temveč še marsikje drugje in to predvsem v Evropi. Ena izmed najpogosteje izrečenih fraz je, da svetu brezobzirno vlada kapital. To se ponavlja tako pogosto, kot je Cato Starejši (234–149 pr. Kr.) ponavljal na koncu vsakega svojega govora v senatu: »In Kartagina mora pasti!« (Carthago delenda est). Pa je to, da kapital vlada svetu (politiki), skladno z dejstvi ?
Kaj o tem pravi zgodovina
Poglejmo malce v zgodovino. Ena izmed prvih »multinacionalk« na evropskih tleh, templjarski red, ki je ob svojem delovanju, skladnem z namenom ustanovitve varovanja Kristusovega groba (zato so se v red stekale »reke« donacij in podpore), v 13. stoletju postal bankir evropskih vladarjev. Zaradi tega je imel skorajda neomajno moč. Videti je bilo, da je samo še Bog nad njimi, pa ga je francoski kralj neusmiljeno uničil in ga praktično izbrisal z zemeljskega obličja. 13. oktobra leta 1307 (po tem dogodku in dnevu je nastal izraz za nesrečni dan črni petek ali petek trinajsti) je dal aretirati velikega mojstra de Molaya in 60 njegovih bratov templjarskih vitezov. Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso red razpustil, premoženje reda pa dodelil Ivanovcem – več npr.: https://sl.wikipedia.org/wiki/Templjarji.
Drugi primer iz zgodovine: angleška vzhodnoindijska družba je bila delniška družba, ki je 31. decembra 1600 od kraljice Elizabete I. dobila neomejena pooblastila za celotno trgovino z Indijo, pa tudi za območje celotne Jugovzhodne Azije ter Vzhodne Azije, predvsem Kitajske (vpletena tudi v prvo opijsko vojno ipd.). Njena oblast v Indiji je trajala vse do leta 1858, ko se je britanska krona zaradi dogodkov med indijsko vstajo leta 1857 odločila za direktno administrativno upravo Indije. Družba je razpadla leta 1874 po dekretu indijske vlade. Več npr.: https://en.wikipedia.org/wiki/East_India_Company.
Sodobna zgodovina veliko pove o »moči« kapitala nad politiko
Tretji primer: Standard Oil. Co.Inc. je bilo ameriško naftno/plinsko podjetje, ki je obstajalo v letih 1870−1911. Svoj čas je bilo največje naftno podjetje in hkrati tudi največja korporacija na svetu. Leta 1911 je ameriško vrhovno sodišče razsodilo, da gre za ilegalen monopol, zato so podjetje razdelili v več manjših podjetij, večina od njih pod različnimi imeni še vedno obstaja. Čeprav John D. Rockefeller velja za najbogatejšega Američana vseh časov, ni mogel preprečiti državi, da bi ga omejila pri obvladovanju monopola nad naftno industrijo.
Četrti primer: Fiat. Agnelli je pristal na sodelovanje in podporo fašistom, ti pa so mu omogočili monopol v Kraljevini Italiji. Navkljub obljubam Mussolinija, da bo Fiat izključni dobavitelj italijanski vojski, je Ford postal dobavitelj tovornjakov za italijansko vojsko. Agnelli se je vkljub navidezno neomejeni moči, ki naj bi bila posledica njegovega bogastva, moral povsem podrediti volji fašistične stranke. Ko je nemška vojska zasedla Italijo, je enako veljalo za podrejenost lastnika Fiata nacistom. Po vojni Fiat za razliko od Renaulta (ki je bil obtožen za kolaboracijo) ni bil podržavljen in je ostal v večinski lasti Agnellijev.
Monopoli, ki jih omogoči politika, so popolnoma podvrženi politiki in njeni ideologiji
Peti primer: nemški industrijski giganti, nekateri so nastali že za časa vzpostavljanja monopolov Nemškega cesarstva pod Bismarckom in kasneje Vilijemom III (najbolj poznani so npr.: Krupp, Thysenn, IG Farben, Henkel ipd.), so se morali bodisi podrediti nacistom ali pa so jih enostavno razpustili. Nacisti so si popolnoma podredili vso industrijo in jo vodili preko več kot 200 odborov (v tem so izjemno podobni komunistom). Tudi ameriška Ford in GM (Opel) se nista prav nič branila suženjske delovne sile, ki jima jo priskrbela SS.
Šesti primer: ruski (ali pa kitajski) oligarhi. Mnogi so upali, da bodo mogočni izjemno bogati ruski oligarhi odstranili Putina. Skladno z zgodovinsko izkušnjo se je zgodilo nasprotno. Vsi, ki so pokazali vsaj najmanjše nasprotovanje režimu, so ne samo izgubili premoženje, temveč tudi življenje. In to na način, da je bila njihova smrt (ali smrt njihovih družinskih članov) v poduk vsem, ki bi si še upali upreti režimu. Enako velja za kitajske oligarhe, ki so sklonili glavo (Jack Ma, lastnik Alibabe, ki je se je uprl partiji, je preprosto izginil …) in »vzorno« sodelujejo s kitajsko partijo pri obvladovanju prebivalcev na Kitajskem. Pa ne samo to. Partiji sledijo tudi pri ekspanziji njenega vpliva v tujini. Upravičen je strah pred kitajsko umetno inteligenco v njihovi tehnologiji izvoženi po celem svetu.
Kapital in njihovi lastniki predvsem skrbijo za svojo korist in jih ideologija ali morala preveč ne zanimata
Pa mogoče še nekaj o mnogim tudi povsem nerazumljivi »zlizanosti« lastnikov naše največje komercialne televizije (ki niso slovenski) z levičarsko politiko pri nas. Vsi pomembni oglaševalci so del leve sfere. Kot je rekel že Vespazijan (svojemu sinu Titu ob uvedbi straniščnega kovanca – je pa res, da je s tem uvedel javna stranišča, ki še dandanes v mnogih naših mestih niso samoumevna): denar ne smrdi in ga pač pobereš, kjer je to možno. Ko se večkrat znajdeš v Lidlovih prodajalnah v Italiji (ali Avstriji), verjetno je to še pogostejše v Franciji, in vidiš, da so kupci večinoma muslimani, lahko tudi lažje razumeš njihovo politiko do krščanskih simbolov. Pa če je to meni všeč ali ne, je to pač dejstvo.
Kaj nas vsi ti primeri (in še mnogi nenavedeni – gre za splošno pravilo) naučijo? Nikoli ni kapital nad politiko, temveč je vedno politika nad kapitalom. Pri tem je razlika, da se v demokratičnih družbah skupaj z vsemi ostalimi deležniki v družbi (volivci, civilno družbo ipd.) »bori« za svoj vpliv nad politiki in to tako na legalen način (lobiranje), kot tudi na nelegalen, kot vsi drugi deležniki. Lastniki pač poskušajo na vse načine poskrbeti za svoj profit. To je povsem človeško, tako kot to velja za vsakogar med nami. Pri tem se na veliko poslužujejo tudi oportunizma, kot ravno tako večina med nami. Vendar ima na koncu vedno glavno besedo politika, ki odloča o pravilih igre (preko parlamenta ali pa preko drugih možnih vzvodov oblasti). In lastniki se tega držijo in se temu prilagodijo. Dober primer tega je prilagoditev t. i. okolju prijazne proizvodnje, upoštevanje raznoraznih nesmiselnih kvot pri zaposlovanju ipd. Treba je pač preživeti in oplemenititi kapital, kolikor je maksimalno možno. Nič, kar ne bi bilo v osnovi človeške želje po preživetju.
Kapital oz. njihovi lastniki se podobno kot ljudje pač preselijo v ugodnejše okolje
Če pa se s politiko neke države ne strinjajo oz. se jim za doseganje njihovega osnovnega cilja – od vseh levičarjev tako osovraženega pojma dobička ali profita – poslovanje ne zdi smiselno, se pač preselijo tam, kjer so za to boljši pogoji. Tako kot to velja tudi za ljudi. Tu velja zelo preprost naravoslovni zakon, da se tekočina vedno giblje od višjega tlaka (slabi pogoji za poslovanje oz. življenje) k nižjemu tlaku (dobri pogoji za poslovanje oz. življenje). Zato je vsako besedičenje o tem, kako je dobro v Rusiji in slabo v ZDA, bedarija podobna temu, da je Zemlja ploščata. Ampak pravi levičar že v osnovi ne spoštuje nobenih zakonitosti oz. tudi najlažje preverljivih dejstev. Če jih bi, pač bi ne bil pravi levičar oz. podpornik levičarskih idej, osnovanih brez kakršnihkoli logičnih ali smiselnih idej izvedljivih v bližnji ali daljši bodočnosti.
V totalitarizmu so stvari hitro vsakomur jasne (ali pa »ga vzame megla«)
Medtem pa je to v nedemokratičnih oz. avtoritarnih sistemih samo po sebi razumljivo. Totalitarni režimi že po definiciji nastanejo v »borbanju«, kot bi rekla Nika, proti »vsemogočnemu pokvarjenemu kapitalu« oz. njihovim lastnikov, ki jih vsaj levičarji večinoma v revolucionarnem zanosu pogosto tudi fizično »likvidirajo«. To je njihov izraz za ubijanje političnih resničnih ali pa namišljenih sovražnikov. Tisti »kapital«, ki ni podržavljen oz. lastniško ostane v rokah prvotnih lastnikov, pa je povsem podrejen politiki. To se zgodi samo v nacionalnem socializmu ali »popularno« imenovanem fašizmu, ki ga neupravičeno »pravoverni« internacionalni levičarji (dandanes pogosto »voknjenci«, ekoteroristi, antifajevci ipd.) zmerjajo s skrajnim desničarstvom. Za podržavljena podjetja in inštitucije pa je podrejenost politiki oz. vladajoči ideologiji tako in tako samoumevna.
Sklep
Skratka. Kapital oz. lastniki kapitala nikoli niso nad politiko, temveč se politiki prilagodijo oz. so ji pogosto tudi povsem podrejeni. Dokazov za to je za vsakega z razumom obdarjenim posameznika oz. posameznika, ki je dovzeten za dejstva, v bližnji in daljni preteklosti zadosti. Vernikom levega pola (pa naj bo ta povezan z nacionalnim, internacionalnim socializmom ali pa posodobljen z vokizmom in ekoterorizmom) ter ljubiteljem teorij raznoraznih zarot pa tako in tako ni možno ničesar dopovedati. Upam, da jih vsaj v Evropi ne bo več kot je odgovornih posameznikov, ki se zavedajo, da brez ustvarjalnega dela ni jela. Slovenija je za sedaj, kot kaže, še zmeraj precej zavožen del Evrope, kar se tega tiče. Zmerjanja kapitala je tako z leve pa celo z desne strani zelo veliko. Če bi ne bilo tako, ne bi imeli tega, kar imamo sedaj na oblasti.
P.S.: Mogoče vzeto iz konteksta ali pa tudi ne. Tanjino žalovanje za Teheranskim klavcem oz. levičarska »ljubezen« do klavcev tipa Putin, do Hamasa, režima mul v Iranu, simpatije do severnokorejskega samodržca, sandinistov v Nikaragvi, venezuelskega Madure ipd., ne bi smelo nikogar presenetiti ob vedenju, da se imajo za ponosne naslednike klavcev slovenskega naroda in to ljubezen vsako leto na množičnih procesijah tudi dejavno izkazujejo.
Veliko resnice je v povedanih besedah, še posebej tam, kjer se nanašajo na slovenske razmere.
Levičarji pa so zlo, kjer koli se pojavijo.
Svetu vlada kapital v precejšni meri. Avtor sicer opiše kar nekaj primerov, kjer je politika pokazala svojo moč nad kapitalom, toda politika lahko vpliva na politične odločitve na več načinov. Naj jih nekaj naštejem.
Prvi način, ki ga omenja tudi sam avtor, je oglaševanje. Več kot ima kdo denarja, več lahko oglašuje. Oglaševanje lahko udejanja tudi v zvezi s političnimi vprašanji. Z avtorjem se popolnoma strinjam, da so vsi pomembni oglaševalci del leve sfere, saj imajo ti pri nas kapital. Drugi način je lobiranje. Ker je to v evropskih državah prepovedano, se to pač počne na črno. Tretji način je podkupovanje novinarjev. Nanje se lahko vršijo tudi pritiski. Posledica teh vplivov je, da novinarji objavljajo novice, ki ustrezajo neki politični opciji. Dovolj je, da je vodstvo medijske hiše klečeplazniško, pa se posledično uzakoni kakšno izkoriščanje. Če se uvede kakšno zakonsko ureditev, ki škodi podjetnikom, je dovolj, da ta škodi bolj malim podjetnikom, pa bodo veliki nepošteni podjetniki za to ureditev, če jim le omogoči večjo konkurenčnost.
V Sloveniji v povprečju najbogatejši ljudje volijo SD, ker vedo, da bodo njihovi interesi tako najbolj zaščiteni. Zaradi slabe politike v prejšnjem sklicu parlamenta so bili nepošteni bogataši prisiljeni ustanoviti limanico, ki se imenuje Svoboda. Druga limanica se imenuje Levica. Ti limanici koristijo nepoštenim bogatašem, da lahko preko parlamenta oz. politike izkoriščajo najbolj ranljive osebe. Sedaj so se spravili celo nad najbolj ranljive ljudi tako, da jim nameravajo vzeti celo življenje.
V prispevku je omenjena tudi Rusija. Ta ima pravzaprav nek absolutistični sistem, ki je je bil za Evropo značilen pred nekaj stoletij. No, v Sloveniji je bil tak sistem udejanjen pred nekaj desetletij. V takih sistemih je značilno, da sta vladar in kapital neposredno povezana. Tito je bil nek velik bogataš. Ni bil bogataš v svetovnem merilu, za slovenske razmere pa je bil.
O povezanosti ZDA s kapitalom se ne splača izgubljati preveč besed. Dovolj je, da človek pomisli na vpliv prostozidarjev na predsednike.
Da ne bo pomote, naj zapišem, da je politika sicer moralno dolžna zagotoviti pravične in ugodne razmere za delovanje podjetnikov.