Odnosa med Svetim pismom in znanostjo sem se delno dotaknil že v prejšnjem prispevku, v katerem »sem ugotovil«, da avtor Pentatevha ni bil Mojzes sam, temveč da je Pentatevh, kakor ga poznamo danes, končni produkt stoletja dolgega procesa spajanja ustnega in pisnega izročila. Temu navkljub je vse do konca 18. stoletja veljalo drugačno prepričanje. Namreč ne le preprosti verniki, temveč tudi učenjaki so videli v dobesedni razlagi (»… kakor je zapisano v postavi, v Mojzesovi knjigi, kjer je GOSPOD zapovedal in rekel …« (prim. 2 Krn 25,4)) Svetega pisma edini veljavni pogled na svet in človeka. To je veljalo tudi za stvarjenje sveta, ki ga je, kakor poroča 1 Mz 1, ustvaril Bog v šestih dneh.
Stvarjenje sveta in znanost
Nezadržen napredek naravoslovnih znanosti v 18. stoletju je pokazal, da dobesedna razlaga prvih poglavij 1 Mz ne vzdrži »znanstvene resnice«, zaradi česar so nekateri krščanski učenjaki in biblicisti v želji, da bi ohranili »staro vero« tj. nezmotnost in ugled Svetega pisma, iskali rešitve, ki bi pokazale, da Sveto pismo ne uči drugače kakor naravoslovne znanosti, in da med znanstveno razlago in Svetim pismom vlada skladnost. Ta trditev, kakor bomo ugotovili kasneje, ni bila napačna. Kot napačna pa se je pokazala metoda, s katero so omenjeni učenjaki in biblicisti skušali to dokazati. Govora je seveda o t. i. teoriji konkordizma, po kateri, v primeru stvarjenja, posamezni dan Božjega šestdnevja ustreza določeni fazi razvoja in evolucije našega planeta. Kljub vsej dobronamernosti je jasno, da teorija konkordizma ni združljiva z dognanji naravoslovnih znanosti in da je to slepa ulica interpretacije Svetega pisma.
Nazaj h koreninam
Nova dognanja so bibliciste prevedle nazaj h koreninam, k starejšim načelom razlaganja Svetega pisma, ki sta se jih posluževala že Avguštin in Tomaž Akvinski (glej tudi Sebastjan Erlah: Galilejev odnos do Svetega pisma). Ta načela, če se nekoliko vrnemo k trditvi, da Sveto pismo ne uči drugače kakor naravoslovne znanosti, poudarjajo, da Sveto pismo ni imelo namena učiti ljudi človeških znanosti, temveč učiti »pot k zveličanju duše«. V Svetem pismu bi bilo zatorej napačno iskati znanstvene razprave. Te metode razlaganja Svetega pisma je znova priklical v spomin papež Leon XIII v svoji okrožnici Providentissimus, v kateri prav tako podčrta,da se Sveto pismo prilagaja človeškemu razumevanju na določeni razvojni stopnji: »Sveto Pismo se v prizadevanju, da bi ga ljudje razumeli, prilagaja običajem človeške govorice (t. j. veljavnim literarnim oblikam določene dobe) in se zaradi tega izraža v naravoslovnih pojavih na način, kakor jih ljudje običajno pojmujejo in se o njih izražajo, to se pravi, kakor se ti pojavi prikazujejo čutom.« Citirana okrožnica v prvi vrsti želi podčrtati, da je biblični prikaz stvarjenja sveta nastal v kulturni sredi starega Vzhoda in da je torej »prilagojen« takratni kulturi, jeziku, času in literarnim prijemom. In seveda, da ni imel namena poročati in poučevati o znanstveni resnici.
Stvarjenje sveta kot veroizpoved
Lahko bi dejali, da je prikaz stvarjenja imel namen izpovedovati vero. Opis stvarjenja sveta, imenovan tudi heksaemeron, na začetku Svetega pisma služi namreč kot nekakšen uvod v zgodovino odrešenja. Odlomek izvira iz najmlajše duhovniške tradicije (glej tudi: Samo Skralovnik: Mojzes kot avtor Peteroknjižja?!) in predstavlja kratko teološko razpravo iz časa babilonskega izgnanstva (587-538 pr. Kr.). Tako so začetne vrstice Svetega pisma Stare zaveze, literarno gledano, najmlajše, saj so plod zelo stare tradicije in izročil. S »sodobnim« jezikom in takrat znanimi literarnimi oblikami ne želi govori o znanstvenih definicijah, temveč želi posredovati resnico o Bogu. Zavito kajpak v staro orientalsko podobo sveta in vesolja. V jeziku in slogu primernima svojemu času, pisatelj uporabi šestdnevno delovno shemo – hebrejski delavec je delal šest dni, sedmi dan pa je bila zanj sobota, tj. dan počitka – in v skladu z njo tudi Božje delo razdelil na šest delovnih dni.
Vendar se s tem še nismo dotaknili glavnega namena »teološke razprave« iz časa izgnanstva. Dan počitka, sedmi dan, ki ga je Bog blagoslovil (1 Mz 2,1-4), duhovniškemu pisatelju služi kot potrditev obstoja in božanskega značaja sobote. Za narod, ki se je znašel v izgnanstvu, brez templja in utečenih družbenih struktur in je bil na tem, da se pogubi, je praznovanje sobote predstavljalo glavno znamenje zaveze z Bogom. Avtor želi z uporabo že obstoječe ustanove šestdnevnega delovnika in s sedmim dnem kot dnem počitka za Gospoda zavestno in namerno pokazati na božanski izvor sobote, ki je za narod v času stiske predstavljal edino upanje za ohranitev. S tem to ustanovo teološko utemelji.
Stvarjenje sveta in današnja znanost
Če se še zadnjič ozremo k uvodni trditvi, da Sveto pismo ne uči drugače kakor naravoslovne znanosti, ugotovimo, da duhovniški avtor ni želel posredovati znanstvene resnice o nastanku sveta. Njegov namen je bil globlji. Opis stvarjenja, ki je prilagojen običajem človeške govorice svojega časa, je svojim naslovnikom popolnoma ustrezal. Nam, potomcem znanstvenega napredka, ne ustreza več. Ta se namreč neprestano spreminja, a sporočilo 1 Mz 1, kdor želi videti, ostaja nespremenjeno. Seveda, prilagojeno razumevanju svojega časa.
Foto: pixwit.com
