Minila je »nedelja dobrega pastirja«. Pred skoraj dva tisoč leti je nek človek, ki ni bil zgolj to (človek namreč), govoril nekaj o nekih ovcah. Ne dolgo zatem so tega človeka, ki ni bil zgolj to (človek namreč), obsodili na smrt in ga pribili na križ. To, da je malo pred tem svoje sodnike primerjal z ovcami in rekel, da je on pastir, mu verjetno ni bilo v pomoč. Pa čeprav je rekel, da je »dobri pastir«! A besede so preživele! In človek tudi. Ker ni bil zgolj to (človek namreč), ampak tudi Bog.
Ne dolgo tega sem tudi sam, vpričo mnogih pastirjev, govoril nekaj o nekih ovcah. In o volkovih in roparjih! In besede so odmevale! Ne delam si sicer utvar, da bi moje besede preživele dva tisoč let, a svojih pet minut so le ujele! In bile so namenjene tako pastirjem kot ovcam. Ampak oboji so se režali! Kar se meni in mojim besedam pogosto dogaja. Priznam, imam problem: ljudje me jemljejo ali preveč ali premalo resno.
Pred nekaj leti sem se za potrebe ene svoji predstav odločil slikati z ovcami. S fotografom sva poiskala prijaznega (dobrega!) pastirja, ki nama je za eno popoldne posodil svojo čredo. Poklical je svoje ovce (oziroma: potolkel je po plastični posodi v kateri jim je prinašal hrano) in ovce so pritekle k njemu in vodil jih je kamor je želel. Oziroma, kamor sva želela midva s fotografom. Na prostoru, ki sva ga določila, sem prevzel plastično posodo s hrano, ki seveda ni bila prazna in dokler sem jim imel kaj ponuditi so se ovce smukale okoli mene, fotograf pa je veselo pritiskal na sprožilec. Vse skupaj je trajalo morda dobro uro. Potem je hotel pastir spraviti ovce v stajo, pa ni šlo. Niso ga več poslušale, kajti posodo s hrano sem imel v roki jaz in bil sem njihov gospodar!
In da smo ljudje tudi ovce kot je rekel človek, ki ni bil zgolj to (človek namreč) krepko drži. Za košček kruha, za ščepec soli, za tisto kar nam pač manjka in nam diši, smo pripravljeni zamenjati gospodarja in iti za komerkoli. Brez pomisleka in razmisleka. In če ste ob teh mojih besedah užaljeni in si mislite pri sebi: »Jaz pa že ne!« samo pomislite kaj z nami delajo reklame, kako nas obrača veter javnega mnenja, kam nas odpihnejo »neodvisni mediji« in še kdo. To pišem zato, ker nas bodo kaj kmalu s plakatov, TV oglasov in z odrov strankarskih shodov začeli nagovarjati samooklicani dobri pastirji in nam ponujali soli, kruha in iger. Ali pa bodo samo tolkli po praznih posodah. Vsekakor bo votlo donelo!
Blejanja bo na pretek, še več kot ga je bilo v preteklem tednu slišati iz Velikega hleva slovenske politike, ko je kačja pastirica preletavala svojo čredo. A kače so kače, ovce so ovce in pastirji pastirji. Dobrih je malo!
