Da je Zoran Jankovič dobil mandat za sestavo nove vlade, kot zmagovalec na volitvah, je naravno, v skladu z demokracijo. Ni pa verjetno, da jo bo lahko sestavil. A v primeru, da jo bo vendar sestavil, bi to bila prava posebnost. Že smo lahko brali in slišali, da gospodarstvenik brez programa, brez državniških in parlamentarnih izkušenj in brez ustreznih sodelavcev pač ne more voditi države. Da ta preprosta dejstva toliko ljudem – predlagateljem in volivcem – že pred volitvami niso bila jasna, to je tista slovenska uganka, o kateri sem že razmišljal (Družina, št. 49).
Sam spadam med tiste Slovence, ki smo zaskrbljeni nad razmerami, v katere so nas pripeljale splošne svetovne razmere ter stranke in ljudje z boljševistično ideologijo. Nujno je, da se izkopljemo iz te pogubne naravnanosti. Ali je to mogoče? Naj ob iskanju izhoda mnogih drugih ljudi predložim svoj pogled.
Potrebna bi bila koalicija vseh parlamentarnih strank, z izjemo Jankovićeve. Takšna sestava ne bi bila lahka, a je nujna in z dobro voljo tudi mogoča. Spet po poti demokracije bi Janez Janša s svojo najmočnejšo stranko in z državniškimi izkušnjami sestavljal vlado. Recimo takole:
SDS: bi imela poleg premiera še tri ministrstva (za gospodarstvo, finance, notranje zadeve),
DLGV: bi imela dve ministrstvi (pravosodje, upravo),
SD: bi imela dve ministrstvi (zdravstvo, promet),
SLS: bi imela dve ministrstvi (kmetijstvo, urejanje prostora),
DESUS: bi imel dve ministrstvi (narodna obramba, družina),
NSi: bi imela eno ministrstvo (za šolstvo in predsedstvo DZ).
Ob tem predlogu ostaja še nekaj manevrskega prostora (za najodgovornejša mesta), ki ga mora imeti tako sestavljavec vlade kakor tudi posamezne stranke.
Ob takšni demokratični nameri bi posamezne stranke lahko obdržale del, morda glavni del svojega programa, z vsem drugim bi se prilagodile splošnim možnostim in potrebam. Verjamem, da so pri tem predlogu najtrši oreh odnosi med SD in SDS. A hkrati upam, da bi predsednik SD, Borut Pahor, med svojimi ljudmi našel tudi takšne sodelavce, ki so se ali pa bi se bili pripravljeni odpovedati svojim dosedanjim privilegijem, svoji namišljeni vzvišenosti nad vsemi drugimi, svoji odklonilni drži do katoliške vere in omalovažujočega odnosa do slovenstva, skratka svoje zgodovinske in kulturne zablode, in bi sprejeli demokratične standarde, ki jih skušajo v družbi in politiki uveljavljati vsi drugi.
Ponavljam: Ni lahko, a je nujno. Slovenija mora živeti še naprej in biti v družbi dobrih in najboljših.
Vir: Družina
