Z besedami in mislijo, kako se imaš?, sprašujemo prijatelje in ljudi, za katere se zanimamo in jim hočemo dobro. Država, moja država, spada sem. Hočem, ali bolje, hočemo ji vse dobro. S to plemenito mislijo se pa srečujemo s težavami. V prvi majski številki Družine smo v kolumni brali, da nas vse, kot ljudi in kot državo, obdajajo številne zapreke – da živimo v razmerah s številnimi protislovji, zamegljevanjem stvarnih problemov in celo v laži. Vsa ta »napihnjena« praznovanja, začenši z dnevom upora, so kakor pesek v oči. Kje ste bistroumni novinarji in analitiki vseh vrst, da bi že enkrat, tudi v uradnih nacionalnih medijih, v večji meri vse te probleme imenovali s pravimi besedami in v resnici? Da bi mi državljani vedeli in videli, kako in kaj. Svojo državo in vse, kar se v njej dogaja, bi morali bolje poznati in razumeti, a hkrati tudi z veseljem ceniti. Morali bi jo imeti radi.
A kaj, ob navedenih dejstvih se srečujemo še z dodatnimi težavami. Ko je prejšnja, Janševa vlada skupaj s konstruktivnimi koalicijskimi zaveznicami naravnala gospodarski in družbeni red na bolje, na izhod iz krize, so se našli rušitelji, ki so delujoče vladanje zavrli, ne da bi vedeli, kako naprej. In sedaj, kakor je videti, smo usmerjeni v še večjo krizo, nazaj proti veliki revščini in še večji zmedenosti. Mednarodne ustanove so nad našo državljansko nezrelostjo začudene. Osebno sem začuden še nad glasovi, ki jih te dni prebiram v elektronskem Časniku.si, ko isti ljudje, ki so pogumno rušili prejšnjo vladajočo in mednarodno priznano ter evropsko naravnano vlado, sedaj negodujejo nad sedanjo vlado, češ, da ni sposobna obvladovati kriznih razmer. Tudi takšni pojavi so zares začudenja vredni.
Vse priznanje prejšnji koalicijski vladi, zlasti tistemu delu, to je strankama SDS in NSi, ki je do konca ostala zvesta konstruktivnemu reševanju hudih gospodarskih in drugih težav. To hkrati pomeni, da imamo tudi ljudi, ki so ohranili zavezništvo in se izkazali za odgovorne za usodo države, za vse nas. Imamo jih, čeprav se pojavljajo tudi težnje, in sicer celo v demokratičnem tisku, da bi jih med seboj sprli, kar so sile enoumja tako ali tako ves čas že počele.
Čeprav je uspešno naravnana državna uprava že preteklost, smemo ohranjati upanje, da se bo še povrnila. Ne sicer s pomočjo žaljivih transparentov, z razgrajanji po ulicah in s kockami nad policisti, ampak s pravo, odgovorno in preudarno državljansko zavestjo. Takšno upanje nam narekuje, da imamo svojo državo radi in da naredimo vse, kar je potrebno, da bi se to zares uresničilo.
Vir: Družina
