Val okoljevarstvenih protestov, ki je zajel tudi Slovenijo, se je začel v državi, ki se v zadnjih letih loteva nenavadnih družbeno-političnih eksperimentov – na Švedskem. Začetnica gibanja je 16-letno dekle, Greta Thunberg. Greta bije od lanskega avgusta, ko so se v državi pripravljali na volitve, zagrizen boj za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, zavrača vožnjo z avtomobilom in se zato z vlakom vozi od ene okoljevarstvene konference do druge.
Greta me vedno bolj spominja na francosko filozofinjo in mistikinjo Simone Weil. Slednja je pred 100 leti začela boj za dostojanstvo malega človeka, med 1. svetovno vojno je v znak solidarnosti z vojaki na fronti zavračala sladkor, hodila v šolo brez nogavic in nazadnje šla živet med revne delavce. V svojih tekstih in nastopih je opisovala bedo proletariata. Ko je državo zajelo veliko stavkovno gibanje, se je veselila, a obenem bala, da bodo od dogajanja imeli na koncu korist komunisti, ki so njena besedila spretno uporabili pri mobilizaciji za antifašizem in za kritiko kapitalizma.
Simone Weil je bila brez dvoma idealistka, a je zaradi svoje filozofske širine videla bistveno širšo sliko, kot jo vidi mlada Greta. Ne vem, ali se to 16-letno dekle zaveda, da je njeno gibanje nekje na pol poti prevzel nevaren propagandni trust, ki bo mobilizirano mlado silo speljal popolnoma na svoj mlin. Če Greta misli, da ji je njena 6 mesecev stara pobuda odprla pot na Svetovni gospodarski forum v Davosu in vrata v bruseljske pisarne z Junckerjevo vred, potem je pač strašansko naivna ona in stotisoči mladih, ki ji sledijo na socialnih omrežjih.
Takšnim entuziastom so komunisti v času ljudskih front rekli “naivneži”. Njihova naloga je bila opraviti nalogo trojanskega konja. Naivneži so lepili plakate, predavali, pisali pesmi, prepričevali, zbirali denar in ljudi in tudi bili bitke. V svoji zagnanosti pa niso videli, da jih usmerja dobro organiziran totalitarni aparat. Ko je bila misija končana, so postali povsem odveč (pomislimo na našega Kocbeka) in so izginili s prizorišča.
A Greta in naivni sledilci še dolgo ne bodo odšli. Kdo jim odmerja medijski prostor, kdo jih spodbuja, kdo usmerja?
Odgovor je empirično preprost, le preleteti moramo sezname okoljevarstvenih organizacij, zelenih pobud, njihovih aktivistov, medijev, ki jim dajejo veter v jadra, in smo hitro na polju t. i. nove levice, ki je vzniknila po mladinskih protestih 1968. V tistem obdobju so namreč socialisti na evropskem zahodu že spoznali, da je njihov ekonomski projekt obsojen na propad, zato so pričeli iskati nove paradne konje: multikulturalizem, ideologijo spolov in spolno permisijo, bonistični pacifizem … A vse našteto se je izkazalo kot premalo močno mobilizacijsko orodje. Teorija spola je našla ostre nasprotnike celo med znanimi homoseksualci, zlasti glede posvojitev otrok (npr. Dolce in Gabbana). Nova levica je torej morala najti močnejše mobilizacijsko orožje. In ga tudi je – v omenjenih zelenih pobudah.
Boj za čisto okolje novi paradni konj levice
Novi paradni konj levice očitno postaja boj za čisto okolje, proti toplogrednim izpustom in drugim oblikam uničevanja narave. Vse to je nekaj, glede česar se vsi strinjamo, da je na tem področju treba sodelovati in varovati naš planet. A novi levici ni mar za to, kar govorijo okoljevarstveni aktivisti, tako kot Stalinu, Titu in Kardelju ni bilo mar za antifašizem. Bilo pa jim je mar za oblast, do katere so se lahko dokopali s propagiranjem antifašizma … Ekologija se iz paradnega konja spreminja v trojanskega, saj se skupaj z armado naivnežev na sceno vračajo trdi marksisti. V pozivih na petkovo stavko smo lahko na socialnih omrežjih in v medijih že brali in poslušali o lažnivih svetovnih elitah, o uporu zoper peščico bogatih, o velikih korporacijah, ki vse obvladujejo …
Eden izmed dijakov mi je povedal, da je med njimi zaokrožilo vabilo k udeležbi na protestne shode. Pokazal je navodila, kako organizirati tovrstne dogodke v lokalnem okolju. Ko sem ga vprašal, kdo to organizira na slovenski in kdo na svetovni ravni, mi je povedal, da mu je poznanih le nekaj slovenskih organizatorjev, a o njih ni mogel povedati nič pohvalnega. Je pa dodal pomenljiv stavek: “Ampak vse to je nekaj, proti čemur ne moreš biti.”
Nova ideologija se ne ustavi pri ekologiji …
To je res! Ni pa res, da je nevaren kapitalistični onesnaževalec vsak, ki tem zelenim pobudam nasprotuje. Še zlasti takrat, ko spozna, da se za zeleno skriva rdeča. Nova ideologija se namreč ne ustavi pri ekologiji, ampak zdrsne v t. i. deep ecology. Ideologijo, ki se je rodila v 70-ih za železno zaveso. Ideologijo, v kateri narava ni več v službi človeka; enakovredni so mu pes, drevo, kamen … V duhu te ideologije deluje nešteto društev za pravice živali, okoljevarstveni inštituti, rousseaujevske pobude za vračanje k naravi in odpravo zahodne “pokvarjene” civilizacije. Organizacije, ki delujejo v tem duhu, se spogledujejo z anarho-primitivizmom. Ta pomeni popoln propad civilizacije, kot jo poznamo danes (rewilding anarchism).
”Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?” (Lk 6, 39)
Vsega tega Gretini sledilci ne vidijo. Presenetljivo pa je, da tega ne vidijo niti vodilni v Evropski ljudski stranki. Namesto da bi strnili vrste zoper naraščajočo socialistično nevarnost in razdiranje Evrope, razpravljajo o Orbanovi izključitv. Kritizirajo migrantsko politiko Višegrajske skupine. Nasprotujejo tudi sanaciji sodne veje na Poljskem. Na čelu te nore politike EPP-ja je seveda Jean C. Juncker, politik, ki je pred 3 tedni sprejel Greto, hvalil njeno stavkovno gibanje, kritiziral ameriško politiko in z vsem tem ponovno pokazal svojo politično slepoto.
