Prihod razvpite »trojke« v kombinaciji s prošnjo za mednarodno pomoč je očitno vse bolj verjetno dejstvo. Postavlja pa se vprašanje, ali si prihoda »trojke« res lahko želimo ali pa naj ga jemljemo zgolj kot nujno zlo za ozdravljenje države. Je »trojka« zgolj ekonomsko ali tudi moralno vprašanje? Namreč, do morebitnega zaprosila za mednarodno pomoč se bo treba tudi opredeliti.
Ljudje smo že po naravi konservativni. Ne pravi zaman star pregovor, da je navada železna srajca. Starih navad (in stare miselnosti) se zelo težko otresemo, tudi če so še tako škodljive. Pogosto se človek odloči za spremembe šele takrat, ko se spusti na dno. To velja tudi za politiko in gospodarstvo. Po letu 1990 smo se Slovenci skušali čim bolj izogniti sistemskim spremembam v družbi, da bi bil prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo kar se da blag. Zato tudi ideja ameriškega ekonomista Jeffreya Sachsa o t. i. šok terapiji na področju privatizacije leta 1991 (tik pred osamosvojitvijo) nekako ni dobila zadostne politične podpore v slovenski politiki. Zato smo pristali na gradualizem, ki naj bi pomenil nekakšen počasen prehod v tržno gospodarstvo. A se je kasneje izkazalo, da se je ta tranzicija ustavila in da je gradualizem postal zgolj še poskus apologije obstoječega stanja. Zato se je mogoče strinjati s tistimi, ki opozarjajo na nujnost sistemskih, tudi ustavnih sprememb. Vendar slednje niso dovolj in jih tudi ne bo mogoče uresničiti, če ne bo hkrati prišlo tudi do spremembe miselnosti državljanov. Ni namreč skrivnost, da mentaliteta povprečnega Slovenca še vedno tiči globoko v socializmu. Zato je določene osnovne in hkrati nujne spremembe tako zelo težko spremeniti, saj se skoraj vedno oglasijo sindikati, ki pa dostikrat branijo bolj interese »stricev iz ozadja« kot pa delavcev in kmetov. Ker povprečen Slovenec razmišlja zelo kratkoročno in se hitro zadovolji z drobtinicami z gospodarjeve mize, je jasno, da bo akcije sindikatov z veseljem podprl. Ne zaveda pa se, da bi lahko namesto drobtinic sčasoma dobil cel hlebec kruha, če bi dopustil spremembo. A se raje zadovolji z večnim pobiranjem drobtinic. Kar veliko pove o večinsko hlapčevski mentaliteti Slovencev.
Nobena skrivnost ni, da je javna poraba v Sloveniji dejansko gromozanska in da moramo Slovenci krepko plačevati preobsežen državni aparat ter razne subvencije, s katerimi ta isti državni aparat nagrajuje marsikatere samooklicane (in privilegirane) kulturnike in borce NOB, ki so po nekem čudežu rojeni po letu 1945. Nič čudnega, da se vrtimo v začaranem krogu: davčno breme narašča, prav tako tudi birokracija, rešitve iščemo v še večjem zaposlovanju ljudi v javnem sektorju, ne pomislimo pa, kdo bo vse te ljudi plačal. Po drugi strani pa so mali in srednji podjetniki deležni mačehovskega odnosa, če že niso celo kaznovani za svojo ustvarjalnost. Nič čudnega, da je Slovenija za tuje vlagatelje tako neprivlačna in da se celo tisti redki domači podjetniki selijo v tujino, medtem ko naši socialistično orientirani mnenjski voditelji še vedno prisegajo na »nacionalne šampione«, ki so vsaj delno v državni lasti. In čim se najde kdo, ki podvomi v njihovo nacionalno in socialistično mitomanijo, ki je v javnem diskurzu dobila ne preveč posrečen naziv »nacionalni interes«, začnejo takoj brati levite. Tudi pri razpravah o »trojki« ni kaj dosti drugače. Kratkoročno bo »trojka« imela boleče učinke. A hkrati se je treba zavedati, da Slovenci svojih težav in pretirane prisesanosti na državne vime pač ne bomo mogli rešiti sami. V času konjunkture smo s takim sistemom lahko preživeli, nato je prišla kriza in sistem se je seveda sesul. In je še vedno sesut, čeprav je Evropa že izšla iz recesije.
Vsako zdravilo je bolj ali manj neprijetno. O tem se bomo verjetno strinjali vsi. In dejstvo je, da je tudi »trojka« še kako potrebno zdravilo ne samo za slovenske javne finance, pač pa za celotni družbeni sistem ter navsezadnje državljane, ki potrebujemo streznitev. Vsaka streznitev pa je tudi boleča. Doslej smo se veliko omamljali s socialističnim opijem (beri: radodarno državo), a ko sredstev zmanjka, poti nazaj ni več. Videti pa je, da obstaja pri nas kar precej širok krog ljudi, ki se zdravilu z imenom »trojka« krepko upira. Jasno: prihod evropskega triumvirata bo zelo verjetno prinesel kakšne zelo neprijetne naplavine preteklosti ter okostnjake iz omar slovenske tranzicije. Prav iz tega razloga je strah pred »trojko« tako velik. Spomnimo se, kako smo podoben boleč proces doživljali že leta 1991 ob razpad(anj)u Jugoslavije, ko je tedanja srbska oz. centralistična stran zavračala prav vse predloge za morebitne kompromise za preoblikovanje Jugoslavije v konfederacijo. Morda je bila ta srbska trmoglavost še najboljša za Slovenijo, saj sicer verjetno ne bi dobili samostojne države (pustimo ob strani dejstvo, da nekateri še kar rinejo nazaj v »Jugo«). Je pa Miloševićeva politika sčasoma streznila tudi Srbe, ki so bili v devetdesetih letih predstavljali nekakšno evropsko različico Severne Koreje, danes pa jim lahko Slovenci vsaj po gospodarski odprtosti gledamo v hrbet (pri tem k uspešnim Srbom ne štejem »veleuspešnega« Zorana Jankovića, ki je v našem politično-gospodarskem sistemu produkt tovarišijskega kapitalizma Foruma 21).
Poglejmo, kaj je v zadnji Mladini glede »trojke« zapisal njen urednik Grega Repovž: »Kdo pri zdravi pameti, razen skrajno pokvarjenega človeka ali preprosto norca, bi ves čas ponavljal, naj pride v Slovenijo trojka, potrebujemo trojko, Slovenija ni sposobna reševati sebe in kar je še podobnih stavkov? Kaj je tem ljudem? Pa saj točno vedo, da prihod trojke (ki v resnici ne pride in ta besedna zveza je itak neumna) ni koristen. Da ni prinesel rešitve nikomur. So nekateri res zgolj neodgovorni gobezdači in to govorijo le zato, ker imajo novinarji radi dramatične izjave in jih to pač pripelje na zaslone? Kakšno splošno korist to prinaša?« Komentar pove veliko predvsem o tistih, ki jih pisec komentarja zastopa. Če namreč drži, da je v Sloveniji na delu več sto tujih revizorjev, ki pregledujejo okostnjake v omarah slovenskih bank, potem je jasno, da se gogoljevsko nervozno pričakovanje treh »super-revizorjev« zrcali v takšnih zapisih, kot je Repovžev. Nekateri komentatorji so šli celo dlje: tiste, ki si zaradi dolgoročnih koristi celo želimo prihoda »trojke«, celo označujejo za idejne naslednike »kolaborantov« iz leta 1941, ki so šli zaradi sovraštva do komunizma hlapčevsko pozdravit okupatorja (o tem, kdo je aprila 1941 slavil prihod nacistov na Gorenjsko ter nato celo skupaj praznoval praznik dela v Trbovljah, rajši kdaj drugič). In tako so predstavniki »žlahtne tradicije« NOB oz. revolucionarnih izročil takoj uvedli novo kategorijo razrednega sovražnika, to so »neoliberalci«, ki se kobajagi udinjajo tujcem ter jim poceni prodajajo tisto, kar so menda pridelale pridne slovenske roke.
Morda ne bi bilo ob tem odveč prebrati kakšno literaturo o eksorcizmu (denimo vatikanskega eksorcista patra Gabriela Amortha, njegove knjige so namreč prevedene tudi v slovenščino) ter nasploh o duhovnem boju (od Ignacijevih »Duhovnih vaj« pa vse do knjig, kot je npr. »Zmagati v duhovnem boju«), kjer lahko izvemo, kako konkretno se hudi duhovi upirajo porazu in kako želijo obdržati oblast nad človekom ali določenem področju v življenju konkretnega človeka (tudi v evangelijih bi lahko našli nekaj takih primerov, ko hudi duhovi začutijo Jezusovo bližino in reagirajo). Politika je namreč tudi preslikava človekovega duhovnega boja. Sploh pa je to prisotno tam, kjer je oblast nad politiko še vedno podeljena demonom, ki niso samo demoni preteklosti, ampak tudi sedanjosti. V duhovnem svetu namreč ni preteklosti in prihodnosti. Je zgolj sedanjost. Za osvoboditev in ozdravljenje slovenske družbe se bo potrebno najprej soočiti s kruto resnico, ki je ne bodo več krasile raznovrstne Potemkinove vasi. Potem pride na vrsto preobrazba, ki bo morda v začetku boleča. In verjetno bo čez nekaj let marsikdo, ki se sedaj upira zdravljenju, hvaležen za sicer grenko izkušnjo z evro-revizorskim triumviratom. Nasploh pa še vedno velja, da se bomo tudi v primeru delne izgube suverenosti na gospodarsko-finančnem področju morali soočiti z dejstvom, da si narod piše sodbo sam in da »trojka« k nam ni prišla proti naši volji. Treba se je samo odločiti, katera možnost je manj slaba: ali mednarodna pomoč pod določenimi pogoji ali pa totalen bankrot. Jaz imam raje prvo možnost. Pa vi?
