Strah in kultura strahu, 2. del

Nadaljevanje 1. dela. Iz zgodovine. Platon govori o ustvarjenosti človeka, ki ima tudi strah (kot druge strasti; Platon I, Timaj 43a, 1275; 69d, 1295). Govori o zdravilnem strahu.(Država 430b/1099). Sram in strah sta povezana: »Kjer je sram je tudi strah«, kajti človek, ki ga je sram, se boji, da ga odkrijejo. (Evtifron 12 c, Platon I 2004, 63)

Platon, podobno kot Aristotel, postavi v Fajdonu (68d, 85a, Platon I 2004, 120, 135) in v Lahesu (198b, 703) strah nasproti pogumu v zvezi s smrtjo (ločitvijo duše od telesa). Govori tudi o strahu pred bolečnino (Fileb 32c, 40 452); strah je podobno kot »so hrepenenje, žalovanje, ljubezen, ljubosumje, zavist in vse, kar je temu podobnega, nekakšne bolečine same duše.« (47e, 467); vsa čustva so povezana (50c,470). V Protagoru govori o kreposti poguma, ki gre nasproti »lepšemu, boljšemu in prijetnejšemu« ter strahopetnosti, ki gre nasproti slabemu in doživljanju »sramotne groze«. (360b, 807sl) Usmeritev proti slabemu povzroča strah, zato se ni »nihče prostovoljno odpravil proti slabemu«. V 7. pismu Platon govori o strahu v državi, kjer močnejši ustrahujejo (337a, 1654) šibkejše. V odnosu užitek-strah (Zakoni 635d, 1360) pa pravi, da je strah »pričakovanje bolečine«, medtem ko je drznost« pričakovanje nasprotnega, torej  sposobnost kljubovanja bolečini ali podobnemu. Skladno s tem je strah povezan s sramom, drznost pa z nesramnostjo. (Zakoni 644c sl., 1367; 647d, 1370). »Ti (zakoni) naj bodo sposobni proti nelepi predrznosti, če ta (v človeka) vstopi, poslati /671d/ najlepši strah, ki se bojuje združen s pravico: tisti božanski strah, ki smo ga poimenovali sram <aidós> in sramežljivost <aischýne>« (Zakoni, 1388). Govori o strahu pred sovražnikom, ki ga premagujejo tisti, ki so poslušni zakonom ter imajo zato s strahom tudi sram, medtem ko so strahopetneži prosti strahu. (Zakoni 699c, 1409/10) Platon poudarja pomen vzgoje proti strahu, ki je »urjenje v pogumu, če takoj od mladih nog naprej (791c) premagujemo strahove in groze, ki nas doletijo.« (Zakoni, 1472). V tej smeri predlaga tudi »vojaške vaje« (Zakoni, 830e,1501). »pogum se nanaša na strah, in tega so deležne tudi živali in nravi zelo majhnih otrok.« (Zakoni 963e, 1599

Platon (Zakoni str. 1467/8): Govori o treh poželenjih: po hrani in pijači, po samouveljavljanju in po spočenjanju:  »Tretja (783a) in največja potreba ter najostrejša ljubezen pridre nazadnje, vendar pa ljudi naredi povsem razžarjene z blaznostmi: ljubezen po spočenjanju potomstva, ljubezen, ki plamti z največjo objestnostjo. Te tri bolezni je treba usmeriti k najboljšemu, v nasprotju s tako imenovanim ‘najprijetnejšim’, obvladati pa jih moramo poskusiti s tremi najpomembnejšimi sredstvi: s strahom (fóbos), z zakonom <nómos> in resničnim razmislekom <lógos>; pomagati pa si je treba  tudi z Muzami in bogovi, zavetniki tekmovanj (783b), ki ugašajo rast in pritekanje teh poželenj.«

Aristotel obravnava strah v zvezi s pogumom v III. knjigi Nikomahove etike. Izhaja iz tega, da je strah »pričakovanje zlega. Strah občutimo pred vsakršnim zlom – pred sramoto, revščino, boleznijo, zapuščenostjo, smrtjo itd.- vendar v teh primerih ni mogoče biti hraber. Nasprotno, v nekaterih primerih je celo  umestno in pravilno in nič grdega, če občutimo strah, npr. pred sramoto; kdor se boji sramote, je spodoben in dostojen človek, kdor se je ne boji, je brez sramu. Takšnega lahko  označimo ‘hrabrega’ le v prenesenem pomenu, ker ima nekaj  hrabremu podobnega, saj tudi ta v nekem smislu ‘ne pozna strahu’. Vsekakor se ne smemo bati revščine in bolezni, skratka ničesar, kar ni plod hudobije, kar ni zlo samo po sebi.« (Aristotel 1994, 1115a/110/1).

Nadaljuje, da se različni ljudje različno bojijo in se celo hraber mož boji določenih stvari. Odločilna je prava mera. »Bojazljivec ne pozna upanj, ker se vsega boji. Njegovo nasprotje je hraber mož; kajti kljubuje lahko le tisti, ki goji upanje. Bojazljivec, predrznež in hraber mož imajo opraviti z istimi položaji, toda njihovo zadržanje v teh položajih je različno: eni pretiravajo, drugi zaostajajo, hrabri pa se drži srednje mere in ravna tako, kot je treba.« (Aristotel, 1116a/113) O Strahu isti govori tudi v Retoriki in sicer o razmerju med bojazljivostjo in pogumom (Aritstotel, 232; 1583 b30)

V Svetem pismu je okoli 156 krat govora o strahu. Velik pomen ima strah Božji: »Ko so se odpravili, je okoliška mesta zajel strah Božji, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov. (1Mz 35,5). Strah božji pomeni za ene varstvo za druge pogubo. V različnih povezavah je govor o »strahu Gospodovem« (1 Sam 11,7). Prav tako Sveto pismo pozna »strah nad vso deželo« (2Mz 11,25), a tudi »strah  pred kraljem, ker je v njem Božja modrost« (1 Krn 3,28). Predvsem je Božji strah upanje in opora: »Mar ni tvoj strah Božji tvoja opora, tvoje popolno življenje tvoje upanje?« (Job 4,6) Na več drugih mestih zasledimo povezavo med strahom in modrostjo: »Začetek modrosti je strah Gospodov, spoznanje svetih je razumnost.« (Prg 9,10) Zemeljski strah je odveč, tisti, ki ga povzročajo umrejo ali so drugače neuspešni. (Oz 13,1) Le Gospodov strah je utemeljen in pravi. Dogodki ob Jezusovem in Krstnikovem rojstvu  vzbujajo začudenje in strah. (Lk 1,12) Podobno je tudi Jezusovem javnem delovanju. (Lk 7,16) Jezus svari učence pred nevero, ki povzroča strah:  »Rekel jim je: ‘Kje je vaša vera?’ Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: ‘Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu pokorni?’« (Lk 8,25). Janez zagotavlja, da »v ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni.« (1 Jan 4,18). Jezus nas rešuje iz stisk in nam pomaga premagovati strah: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)

V Heglovi (1975, 145sl)  Fenomenologiji je govora o iskanju svojskosti preko drugega, kar je povezano s tekmovalnostjo (Ringen) in smrtnostjo. Zavest o sebi je posredovana preko zavesti drugega. Ta odnos Hegel označuje kot odnos gospodarja do hlapca. Samozavest je gospodovalna, vendar se omogoča le preko drugega in preko stvarnosti (Dingheit), katero poželi in preko katere lahko pride do drugega. Tako se gospod vzpostavlja šele preko hlapca, torej preko drugega, oba pa preko stvarnosti. Tukaj se pojavlja problem strahu. Zavest je v neprestanem spreminjanju in je zato tudi zavest umiranja in smrtnosti, ki poraja strah za izgubo zavesti kot take. To je povezano tudi s strahom Gospodovim, ki je sicer začetek modrosti. Strah je absolutna negativnost zavesti (439), ki se razodeva v smrtnosti, človek pa vzdržuje ravnotežje v tej napetosti zavesti v posredovanju zavesti preko stvarnosti in preko služenja, vedno seveda preko drugega v čemer se uresničuje dialektika gospodarja in hlapca.

Heidegger govori o temeljnem nahajanju, ki je sestavni del tubiti. Vrženost v svet je obenem izpostavljenost smrti. Heidegger zato (1997: 255) v Biti in času $ 44 govori o skrbi tu-biti. Giani Vattimo (1997) nadaljuje o razpadlosti v zgodbe, v čemer se je izgubil človek. Svojevrsten nihilizem vidi Günter Anders (1992: 266) v izjavi ameriškega predsednika (Franklin Delano) Roosvelta (1882-1945), ki je v vojnem času oznanil »svobodo od strahu«, ko bi se bilo treba ravno čim bolj skrbno in zavzeto učiti ravnati s strahom.

Monod povezuje izvor človeka z bojaznijo, ker smo ljudje  potomci prednikov, ki so si morali mitično razložiti svet in sebe, zato »bojazen (Angst), ki nas sili, da si smisel tu-biti razjasnimo. Ta bojazen je ustvarjalka vseh mitov, vseh religij, vseh filozofij in celo znanosti«. (Monod 1999,277) Znanstvena razlaga sveta in človeka pa je strah le še povečala »v najvišji možni meri«(279).

Na spletu zasledimo tudi tole opredelitev strahu: “Strah je sposobnost spoznati nevarnost, ki vodi k temu, da se neobhodno odzovemo na ali bežimo iz nevarnosti (znano kot odgovor za boj ali za pobeg), a je tudi v izjemnih primerih strahu (terorja) mogoč tudi kot zamrznitev ali paraliza odgovora. Nekateri psihologi kot John B. Watson, Robert Plutchnik in Paul Ekman so menili, da strah spada v mali nabor temeljnih prirojenih čustev. Ta nabor vključuje čustva kot veselje, otožnost in jeza. Strah naj bi razlikovali od s tem povezanega stanja čustvene tesnobe, ki se tipično pojavlja brez določenega ali neposrednega zunanjega vzgiba.« http://en-wikipedia/org/wiki/fear, 24.1.2012

Na Googlu je na temo strahu kar 2.200.000.000 zaznamkov– 25.1.2012.

Opomba: razmišljanje je bilo predstavljeno na 22. postnih večerih na Teološki fakulteti. Se nadaljuje.

Foto: Radio Ognjišče