Vir: Tomaž Štih, Libertarec. Izgubili smo leta priložnosti, pridobili leta izkušenj. Reforme so danes -tehnično gledano- težje delo, kot v preteklih dveh mandatih. Proračunske rezerve so izčrpane, z njimi pa prostor za pogumne ukrepe. Za odstotek večji proračunski primankljaj bi nekoč pomenil neprijetno novico v časopisu Finance. V letu 2012 pomeni katastrofo javnih financ.
Toda v vmesnem času je dozorelo politično spoznanje, da se stvari morajo spremeniti. Široka podpora manjšanju javne porabe, konsenz političnih strank o zlatem pravilu in zlomljen odpor lobijev proti združevanju ministrstev potrjujejo, da je čas za reforme leto 2012.
Odgovor na vprašanje, kako korenite naj bodo je že v koalicijski pogodbi. Ta je do porabnikov proračunskih sredstev in uživalcev socialnih ugodnosti mnogo milejša, kot so spremembe v večini evropskih držav v primerljivih težavah.
Kaj počnejo drugod? Na Portugalskem so poenostavili odpuščanja, odpravili tri praznike, skrajšali dopust na največ petindvajset dni v letu, omejili plačevanja nadur in nadomestil za brezposelnost. V Španiji so znižali nadomestilo za brezposelnost na triintrideset dni na leto delovne dobe in na le dvajset dni na leto, če so razlogi za odpuščanje finančne narave. V Grčiji bodo takoj odpustili petnajst tisoč javnih uslužbencev, preostalim znižali plače za dvajset do trideset odstotkov, za dvajset odstotkov pa bo znižana tudi minimalna plača. Švedje pa za potrebe financiranja preveč radodarnega pokojninskega sistema razmišljajo o podaljšanju delovne dobe današnjih delavno aktivnih na petinsedemdeset let
V koalicijski pogodbi tako radikalnih ukrepov ni. Ker vlada nima kristalne krogle, ne more obljubiti, da jih ne bo, če se ekonomsko stanje nepričakovano poslabša; v sedanjih razmerah pa so koalicijske partnerke zavezane k socialnemu dialogu. Na žalost na drugi strani slovenski sindikati še ne razumejo, v kako privilegiranem položaju so v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi.
Namesto ukinjanja pravic zaposlenih so v koalicijski pogodbi ukrepi za spodbujanje rasti, odpravljanje sistemskih ovir za ustvarjanje in zmernejša -pet odstotkov nižja- javna poraba. Liberalizacija trgov, davčne razbremenitve dela in podjetništva, spodbude inovativnosti, debirokratizacija, ukrepi za krepitev regulatorjev in pravne države, ukrepi za povrnitev verodostojnosti Slovenije v očeh tujih vlagateljev, prodaja slabo upravljanih državnih podjetij – bolj spominjajo na ukrepe italijanskega tehničnega mandatarja Montija, kot pa na zdravila, ki jih mednarodne organizacije tipično predpišejo odvisnikom, ki so predolgo pili iz čaše socializma.
Še vedno je čas. Od sindikatov, ki so se ves čas deklarativno zavzemali za ukrepe za višanje prihodkov bi bilo modro, da zdaj spodbude gospodarski rasti podprejo z vsemi štirimi.
Populisti lahko trdijo karkoli, realno sta na mizi dve možnosti. Da se spremenimo sami in upamo na najboljše, brez jamstev. Ali pa se ne spremenimo, še naprej nebrzdano zapravljamo in do grla obdavčujemo tiste, ki več ustvarjajo ter plešemo plese in pojemo pesmi za višjo gospodarsko rast; zaposlenim pa se bo kmalu godilo tako, kot drugod po Evropi.
