PISMO BRALKE. Srečno otroštvo je izrednega pomena za vsako človeško bitje. Kar prejme otrok v najnežnejši dobi in tam do štirinajstega, petnajstega ali šestnajstega leta, ga spremlja vse življenje. To so moje lastne, življenjske izkušnje.
Družinskemu zakoniku mnogi nasprotujemo, ker je en del zakonika obrnjen proti otroški sreči in »skregane« s pametjo ter se bori proti naravi. V naravi je vse tako čudovito ustvarjeno in urejeno. Ko se npr. sprehajam po gozdu, mi pride na misel, da vsako drevo skrbi zame, mi daje kisik. Kaj bi bilo, če bi si drevesa »domislila«, da bodo ona vdihavala kisik, oddajala pa dioksid?
Ta absurdna primerjava je nemogoča, kot je zame nemogoče razumeti, kako lahko nekdo trdi, da otrok ni prikrajšan, če ima dva očeta ali dve materi. Ko se spomnim svojega otroštva, me zmrazi ob misli, da bi imela namesto ata, poleg mame, ob sebi neko žensko – le kaj bi z njo!? Ali pa, da bi imela ata in namesto zlate mame, ki je nikjer ne bi bilo, ob sebi nekega moškega. Povrh vsega, da nobeden od njiju ne bi bil moj biološki starš!
Popolnoma nekaj drugega je, če se zgodi, da otrok živi recimo samo z mamo in teto (kot je bilo pri mojem možu), ker so mu očeta vrgli v kočevsko brezno. To otroštvo je bilo zelo težko, a vendar normalno.
Ko se v našo družbo vriva kultura, ki je skregana z naravo, se še bolj močno zavedam, kaj pomeni imeti lepo družino z raznospolnima staršema.
Kako lepo je bilo, ko smo starše obkrožali otroci, bratje in sestre, se veselili eden drugega, živeli eden za drugega v čudoviti harmoniji. Živeli smo tudi v pomanjkanju, a zato nismo bili nič manj srečni. Od ata in mame smo se spontano učili delati, spoštovati eden drugega, posebno starejše, učitelje. Veliko smo prepevali, se igrali, skupaj molili. Otrok v istospolni skupnosti bi ne bil nikoli deležen blagoslova, da bi se naučil moliti in se obračati k Bogu, ki nas je vse ustvaril in ki ima za vsakega svoj poseben in čudoviti Božji načrt.
Kako naj bi bil en sam otrok srečen z dvema očetoma ali mamama? Menim, da bi se povsod počutil ogroženega, sram bi ga bilo, da mora živeti v tako nenaravni skupnosti in veliko vprašanje je, če bi tam lahko dolgo zdržal. Iz takšne zmešnjave bi prav gotovo kmalu pobegnil ali storil še kaj hujšega. Takšen otrok vsekakor ne bi imel svetle prihodnosti. Poleg tega ne bi imel izkušenj naravne družine in je sam gotovo nikoli ne bi znal ali upal ustvariti.
Ker v minuli vladi ni bilo razumevanja, da se ta družinski zakonik popravi, bomo z referendumom odločili, da se Sloveniji ne sme zgoditi takšna sramota.
Avtor: Jožica Rajer
Foto: mavrica.net
