Čeprav so visoke besede o Slovencih (Kranjcih), ki jih je v pariškem časopisu Quotidiene Charles Nodier zapisal leta 1821 večini bralcev poznane, jih zaradi njihove antidepresijske vrednosti vseeno ponovimo: “… trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih, velja Kranjec pri vseh drugih ilirskih ljudstvih za pretkanega, ker je v civilizaciji pred njimi. Revolucije, politični neredi so tu neznani, v Ljubljani se po cela leta ne sliši o zločinih, živijo skromno, razkošja ne poznajo, stene imajo pobeljene, okrašene in poslikane s svetniki. Slovenci so ljudje, ki so se najbolj upirali francoski okupaciji in bili po njej najbolj oškodovani. Toda to ljudstvo Ilirije, tako prostodušno v svojih čustvih, tako zgledno v navadah, tako zvesto v svojih srcih in mislih, pa vendar tako nedoraslo vsem vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov! To je ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez zlih ljudi, kjer si mogel z denarjem na dlani prepotovati vso Ilirijo. To je narod, ki smo ga šele mi Francozi morali učiti, čemu služita ključ in ključavnica. To je narod, ki je z neomajno odločnostjo zavračal našo giljotino.”
Zgodovina in Slovenci
Srečanje Slovencev z Napoleonom in Ilirskimi provincami, ki so ga torej opravili z odlično oceno, je bilo njihovo drugo srečanje, kot naroda z zgodovino. Prvo so, prav tako z odliko, opravili protestantski pisci. Nodier verjetno za to ni vedel, vendar je v Kranjcih (Slovencih) videl zametke naroda, ki se odlikuje z visokimi moralnimi lastnostmi.
Tretje (krvavo) srečanje Slovencev z zgodovino pomeni prva svetovna vojna. Imperij, v katerem so živeli tako, kot jih je 100 let prej videl Nodier, je razpadel. Brez globokega premisleka, delno omamljeni od romantičnega pričakovanja in nepoznavanja Balkana so se pridružili južnim Slovanom v Jugoslavijo. Kljub temu, da jih je jug zadrževal v razvoju, so do četrtega krvavega srečanja z zgodovino, druge svetovne vojne, približno obdržali enak življenjski nivo, kot obmejni predeli prejšnje skupne države Avstrije.
Druga svetovna vojna, ki pomeni za Slovenijo največjo zgodovinsko preizkušnjo, je bial doslej tudi najhujši revolucionarni upor svetovnemu zgodovinskemu toku. Nodierovi dobri Kranjčki preoblečeni v revolucionarje so pod obljubo »raja na zemlji« za ubijanje namesto giljotine uporabili kar kramp. S pomočjo sovjetske rdeče zvezde so zmagali in krvavo obračunali z nasprotniki. Trajalo je skoraj pol stoletja, da se je ta revolucionarni plaz, ki je prekril velik del Evrope in Azije, izčrpal.
Nodierovi fantje so spoznali pomembnost trenutka in v petem srečanju z zgodovino, brez posebnih žrtev Slovenijo osamosvojili. Pridružili so jo Evropi in sprejeli njeno valuto. Bila so to leta rasti in velikega hitenja vse do nekaj let nazaj, ko smo v gospodarskem pogledu skoraj dohiteli povprečje Evrope.
V tem času se je skoraj mimo nas državljanov odigral največji dogodek v slovenski zgodovini – predsedovanje Evropski skupnosti in spet z odličnimi ocenami. Vmes je šel neopazno v preteklost tudi trenutek, ko je slovenščina postala eden od uradnih jezikov EU, ko je jezik Trubarja in Prešerna postal formalno enakopraven jezikom največjih evropskih narodov. Svetovne gospodarske razmere so bile ugodne in naše blagostanje je skoraj neopazno rastlo. V ozadju so bile lastnosti Kranjcev, ki jih je Nodier mojstrsko ocenil v svojem zapisu.
Ves čas pa smo vlekli za seboj Nodierovo pripombo, da naši predniki niso bili dorasli vsem vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov. Dokler smo bili uspešni ta hiba ni izstopala. Pokazala pa se je, ko je v zadnjih letih nastopila svetovna kriza, ko na vrata trkajo državni in tudi drugi dolgovi. Dobra vila Nodierove prostodušnosti nas je zapustila, zagrnila nas je tema. Ne vidimo poti naprej. Vidimo samo še žalost, zapušča nas spomin. Strici iz ozadja postajajo vse bolj učinkoviti in povečujejo zmedo. “Nedoraslost vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov” je vse bolj očitna.
Kaj pa zdaj?
1. Mediji naj prenehajo s svojim napihovanjem krize. Naj se naučijo seštevanja preteklih plusov in sedanjih minusov in o tem poučijo tudi svoje odjemalce.
2. Poenotiti se je treba o tem, da so reforme potrebne, izvajati pa jih moramo počasi. Tistih, ki obljubljajo hitre in učinkovite rešitve, ne smemo poslušati.
3. Dolgoročno je treba uzakoniti neposredne ali vsaj pol-neposredne volitve.
4. Na noge je treba postaviti pravno državo.
5. Država naj bo kolikor je mogoče socialna, vendar je treba poskrbeti, da s socialnimi ugodnostimi ne bi razmetavali.
Foto: Wikipedia
// //
