V oktobru 1918 se je Avstro-Ogrska sesula sama vase. Država in njeni prebivalci so se štiri leta vojskovali do zadnjega diha in do zadnje trohice moči. Vendar to ni bilo dovolj.
Konec tega leta je na njenih ruševinah prišlo do oblikovanja cele vrste novih držav. Tudi do nove države južnih Slovanov.
Pravzaprav sta bili kar dve. 29. Oktobra so v Zagrebu ustanovili državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa ni imela mednarodnega priznanja. Srbska vojska je v tem času šele osvobajala lastno domovino in 4. novembra osvobodila Beograd kakih 500 kilometrov vzhodno od Ljubljane.
V kriznih trenutkih je važno hitro ukrepanje. Italijanom so bile v Londonskem sporazumu obljubljena meja na razvodnici Alp in Dinarskega sveta Primorske, Istra in del Dalmacije. V okolju popolnega kaosa si vsak vzame tisto, kar je mogoče. Kar enkrat že imaš, je potem lažje ubraniti, ko se stvari uredijo.
V prvem tednu novembra so bili Italijani že v Logatcu, nekaj dni kasneje na Vrhniki in zdelo se je, da bodo v nekaj dneh v Ljubljani. To bi bila popolna katastrofa za Slovence. Izgubljena bi bila vsa zahodna Slovenija, meja na severu še ni bila določena, kaj bo s Prekmurjem, se ni takrat sanjalo prav nikomur. Kar bi v teh okoliščinah ostalo, bi bilo le malo ali nič. Vsekakor nič, kar bi bilo vsaj približno podobno državi.
V teh okoliščinah na oder zgodovine stopi Stevan Švabić. Srbski oficir, rojen leta 1865 v Božunju v Srbiji. Avstroogrska vojska ga je ujela v bitkah na Balkanu in konec vojne je pričakal v ujetništvu na Dunaju. Razpad države je pomenil konec ujetništva in kot številni drugi vojaki se je odpravil domov. Prometnice so bile uničene ali preobremenjene in obtičal je skupaj z drugimi srbskimi vojaki v Ljubljani.
Narodni svet ga je v trenutku brezupa zaprosil za pomoč. Švabić je ekspresno na papirju samovoljno ustanovil 26. polk srbske vojske. 14. novembra je bil že na poti v Logatec, kjer se je ugnezdilo italijansko poveljstvo. Kot predstavnik zavezniške srbske vojske je italijanskemu poveljstvu izročil ultimat, s katerim jim je prepovedal nadaljnje prodiranje proti vzhodu in zagrozil z vojaškim odporom.
Ultimat je bil le papirnati tiger. Srbska vojska je bila stran še na stotine kilometrov. Zdaj že nekdanji vojaški ujetniki niso predstavljali nobene resne vojaške tvorbe. Avstrijska oblast ni več obstajala. Slovenija je bila polna ljudi v uniformah, ki so se na vojskovanje požvižgali in hoteli le domov. Vsa njegova vojska je bil le polk 300 nekdanjih srbskih vojaških ujetnikov.
Navkljub temu so Italijani ugriznili v vabo. V strahu pred konfliktom z zavezniško srbsko vojsko so se umaknili do Planine, kjer se je v nadaljevanju oblikovala Rapalska meja. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila kratkega veka. 1. decembra 1918 se je združila s Kraljevino Srbijo in postala Država Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Švabićevo dejanje se je v nadaljevanju izkazalo kot eno najpomembnejših pri obrambi zahodne meje nekdanje države. Napredoval je v polkovnika in zaradi svojega dejanja zaslovel.
Usoden trenutek narodove zgodovine. Tuj človek, prava odločitev in eno izmed dejanj sredi vsesplošnega kaosa, ki je ohranilo slovenski narod.
To je udbovski konstrukt, češ, da so Srbi rešili našo zahodno mejo, da Italijani niso prišli od Vrhnike do Ljubljane. Resnica je, da je tedanji župan Vrhnike Italijanom lažno predstavil, da od Ljubljane proti Vrhniki prodira srbska vojska z tisoči vojakov. Italijani so nasedli na “finto” in se umaknili na kasnejšo rapalsko mejo!
Kje so bili tedaj Slovenci, saj je bilo rečeno, da je tu kar mrgolelo ljudi v uniformah? Ali jih Narodni svet res ni mogel angažirati za obrambo? Ali pa so bili po dobri slovenski navadi vsi neskončno naivni? Če ne bi na Štajerskem nastopil – samoiniciativno – Maister, bi bila danes avstrijska meja na Trojanah.
Potem bi bilo res vseeno, če bi kar cela Slovenija, kolikor jo je še ostalo, prišla pod Avstrijo kot 10. njena dežela.
Ŝe en dokaz, da katerakoli slovenska politika vedno odpove v kriznih razmerah. Tudi naša vojska bi takoj kapitulirala, ker brez široko zasnovane Teritorialne obrambe Slovenije nimamo možnosti pred napadom agresorja.