Objavljamo prvo nadaljevanje predavanja, ki ga je imel predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof na tradicionalnem srečanju treh Slovenij na Višarjah. Celotnemu predavanju, ki je bil posvečen stoti obletnici koroškega plebiscita, je dal naslov Sto let upora, obljub in prevar – koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom.
Morda ste nekoliko presenečeni, da sem prvi del predavanja namenil skorajda izključni pohvali trenutnega stanja. Pa tudi še naslov, ki sem si ga dal: Sto let upora, obljub in prevar – koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom takega pogleda nikakor ne obeta. Pa vendarle: ali ni moje veselje nad trenutnim stanjem kljub vsemu posledica mnogih grenkih izkušenj iz preteklosti, ki sem jih naredil sam oziroma so jih naredili tisti, h katerim se prištevam in v imenu katerih danes tukaj govorim? Zato naj velja sedaj naša pozornost kratkemu pregledu zadnjih stotih let.
Celovec veljal med Slovenci za slovensko mesto, po plebiscitu ne več
Sto let, ki nas ločujejo, saj smo s tem, da živimo v drugi državi, soočeni z različnimi dejavniki, ki nas oblikujejo. Medtem ko je v 19. stoletju Celovec veljal za Slovence še kot pomembno slovensko mesto in Koroška z dobro tretjino slovenskega prebivalstva močan narodni dejavnik, sta naša moč in tudi naš pomen za celoten slovenski kulturni prostor v 20. stoletju močno upadla. Udarec je bil koj na začetku močan. Komaj je bil plebiscit avstrijske Korošce dobljen, so pozabili vse obljube, ki so jih našemu narodu dajali pred glasovanjem.
Pritisk je postal tako močan, da so se vidni Koroški Slovenci množično preseljevali v t. i. »matično domovino«. Tedaj smo zgubili skorajda vso inteligenco. Razsežnost tega velikega bega nam je prišla v zavest ponovno šele pred kratkim, ko jo je raziskoval in s številkami podprl eden izmed potomcev teh beguncev Daniel Grafenauer. Ostali so večinoma le duhovniki, ki so svoje vernike podpirali in jim vlivali potrebno narodno zavest. Da ni bilo pritoka pri učiteljih, zato je poskrbela oblast, ki je predvsem pazila na to, da iz zavednih slovenskih družin ne bo več takih, ki bi se mogli izobraziti, če pa so že koga dopustili, je moral pred tem podpisati izjavo. Pri obnovitvi kulturnega življenja je pomagala mreža kulturnih, čitalniških, prosvetnih društev po celotnem dvojezičnem ozemlju. Da bi raznarodovanje še podkrepili, so začeli po naših slovenskih vaseh načrtno naseljevati Nemce, večinoma iz sudetske dežele. Tudi pri nas v vasi smo imeli tako družino, ki je bila tuja, ker je edina govorila med seboj nemško in povrhu še bila evangeličanske vere. Lahko si predstavljamo, da tudi njim ni bilo lahko. Komaj 18 let po plebiscitu se je zgodil Anschluss. Hitler je vkorakal v Avstrijo in povsod je zavladal nacionalni socializem.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Protislovenstvo ostalo tudi po drugi svetovni vojni
Takoj so prepovedali slovensko besedo v javnosti, cerkvi, v zasebnem življenju: »Kärntner, sprich deutsch!« je bila deviza, ki je preplavila in skušala obvladati celotno stvarnost. Ukinitev in razlastitev slovenskih političnih in kulturnih društev in ustanov. Sledila sta pregon in izselitev številnih slovenskih družin v nemška taborišča. Partizanski upor je prav zaradi tega tudi na Koroškem naletel na dober odmev. Sodelovanje in vključitev sta seveda za mnoge osebe in družine pomenili gestapovske zapore, mučenja, smrtne obsodbe, koncentracijska taborišča, hudo trpljenje in strah. Po končani vojni se je večina izseljencev vrnila na izpraznjene in opustošene domačije. Kmalu so prišli do grenkega spoznanja, da sta nemškonacionalni in protislovenski duh ostala stalnica.
Koroški Slovenci nazorsko razdvojeni, slovenska gimnazija uspešna kljub udarcem po šolstvu
Dodatna teža, ki jo moramo odslej Slovenci na Koroškem nositi, je razdvojenost. Ideološka diferenciacija se je pri nas zgodila v glavnem šele po vojni. Ker je leva, s strani komunistične Jugoslavije podprta stran prevzela vse slovenske strukture, je bila desna opcija prisiljena ustvariti lastno strukturo. Ustanovil se je Narodni svet koroških Slovencev in nato še Krščanska kulturna zveza. Zelo pomembno je, da je Mohorjevi s pomočjo beguncev uspelo obnoviti poslanstvo in ohraniti samostojnost. Pod okriljem angleške zasedbene sile se je na dvojezičnem ozemlju uveljavil obvezen osnovnošolski pouk slovenščine. Komaj so zasedbene sile odšle, so se nacionalistične sile zopet strnile in dosegle ukinitev obveznega učenja slovenščine; namesto tega se je bilo treba k slovenskemu pouku izrecno prijaviti. To je bil ob silno negativnem protislovenskem ozračju skrajno hud udarec slovenskemu življu. Skoraj hkrati se je ustanovila slovenska gimnazija z računico, da projekt gotovo ne bo uspel. S pomočjo dijaških domov Mohorjeve in Šolskega društva pa se je doseglo zadostno število dijakov, ki iz leta v leto raste.
V sedemdesetih let je koroškim Slovencem začela rasti samozavest
Na začetku sedemdesetih let je pod deželnim glavarjem Hansom Simo prišlo do postavitve dvojezičnih krajevnih napisov. Sledilo je od Heimatdiensta organizirano podiranje in demontaža. V teh letih smo se koroški Slovenci zbujali, rasla je samozavest. Slovenska gimnazija je izoblikovala novo generacijo samozavestnih in borbenih dijakov, študentov, intelektualcev. Organizirane so bile demonstracije po celovških ulicah, na Dunaju. Ena izmed oblik je ponovno demonstrativno postavljanje dvojezičnih napisov. V deželi je vladala močna napetost, ozračje nasilja. Samozavest med nami je rasla, stalno pa smo izgubljali zaledje. Pritisk je bil na vseh ravneh in mnogi so zavestno ali nezavedno klonili. Vloga Heimatdiensta je pri tem absolutno razdiralna, njegova protislovenska gonja je obvladovala vse tri politične stranke. Naš politični nastop pa je polagoma tudi rodil sadove: dobili smo Trgovsko akademijo, šolo za gospodarske poklice, otroške vrtce, ljudsko šolo v Celovcu, boljšo medijsko oskrbo, radio, televizijsko oddajo. Za vsako stvar pa smo se morali dolgo boriti in jo izboriti. Veliko uspehov je bilo zaradi privatnih iniciativ, ki so se uveljavile in je politika morala slediti dejstvom.
Sinodalni sklepi so upoštevali slovenščino, od tod naprej je bilo laže
Tu pa je tudi vloga Cerkve: ko je bilo v deželi najbolj napeto, se je na Koroškem »zgodila« sinoda. To je bilo leta 1972. Česar niso zmogli drugje, je uspelo tukaj: sinodalni sklepi so upoštevali slovenščino kot enakovreden jezik in ji dali vidno mesto.
Leta 1991 je razpadla Jugoslavija in konec je bilo komunističnega režima. Rodila se je samostojna Slovenija.
Tudi pri nas se je marsikaj spremenilo, ostalo pa je tudi marsikaj težkega: v deželi je vladal Jörg Haider, med nami, Slovenci, pa je razdeljenost ostala. Poizkusi zbliževanja vseskozi obstajajo. Eden izmed njih, ki hoče močneje poseči v naše strukture, je poizkus združitve dveh slovenskih tednikov, ki pa ima za posledico, da dobimo poleg dveh političnih taborov še tretjega.
Spremembe na Koroškem so pozitivne, a Slovencev je vse manj
Delovala pa je tudi konsenzna skupina, ki je iskala skupno pot in prišla konec koncev do nekakšne rešitve na področju topografskih napisov, ki pa seveda ni zadovoljila vseh.
Leta 2008 je nenadoma umrl Haider in politične razmere so se začele spreminjati. Na prvih volitvah je še uspelo njegovemu nasledniku Dörflerju zbrati visoko število glasov, a kmalu se je njihov svet zrušil, zmagal je socialdemokratski Peter Kaiser ter odprl novo poglavje koroške politike.
Ker sem že (tu bi lahko bila povezava na prvi del) bolj na široko govoril o dejavnikih, ki pogojujejo trenutno ozračje na Koroškem, in o tem, kako so potekale priprave na praznovanje stote obletnice plebiscita, bi se tukaj ustavil in le še omenil, da moramo po stotih letih borbe, prevar in obljub ugotoviti, kako zelo se je v tem času število Slovencev na Koroškem zmanjšalo. S sto tisoč smo padli na deset tisoč. Seveda je to število le približno.
