Brez dramskega besedila, brez režije, brez stalnih vlog. Brez odra, brez luči, brez maske in kostuma. Brez koncepta, brez presojanja, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je res in kaj ni res, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi. Uprizarjanje mogoče v vseh formatih in okoljih, ob vsakršnih priložnostih in trenutnih impulzih. Kdor si s poimenovanjem »spontano gledališče« ne more dosti pomagati, naj uporabi bolj domači besedi – vsaj pri narodu, ki je bistveno pripomogel k razbitju dveh velikih držav, da bi ohranil svojo tudi jezikovno samoniklost – torej: »improvizirani teater«.
In vendar vprašanje, ki se mu tudi pregovorna angleška vljudnost – Englich politness – ne more izogniti: More biti kar koli, o čemer kdo razvija teorijo, kar organizira ali celo sistemsko omogoča in podpira, res spontano, pardon, improvizirano? Bili so časi, ko smo mislili, da je spontanost vedno kaj nepričakovanega, nepripravljenega, o čemer nihče ni premišljal ali celo razlagal o tem svoje teoretične poglede, danes pa poslušamo predavanja, se lahko udeležujemo tečajev, morda to celo vpišemo kot študijsko smer, pišemo o tem zajetne knjige in se, v svoji zastarelosti in okorelosti vprašujemo: Je to res še lahko spontanost, improviziranost?
Toda, ali nismo imeli podobnih težav z nečim, kar spontanosti na prvi pogled sicer ni podobno, a če pogledamo vsaj trikrat, vendar vidimo ne le podobnost, ampak skoraj istovetnost: z anarhijo? Tudi ta pojem so ljudje že pred nami izvotlili in ga uporabljali, če so kje zagledali nepospravljeno mizo ali razmetano posteljo. V resnici ta grška sestavljenka ne pomeni nič drugega kakor »brezvladje« ali »odsotnost zakonov in teh, ki jih nadzirajo«. In kdor se je učil vsaj osnov logičnega mišljenja, je moral kmalu uvideti, da je anarhizem, torej zahteva, da se kakršna koli oblika vladanja umakne človekovi obljubljeni svobodi, ne samo protisloven, ampak tudi hudo zavajajoč pojem. Kako pa bi bilo mogoče anarhistična načela, torej načela brezvladja, v praksi uveljaviti? Ne gre drugače, kakor le z zelo disciplinirano vojsko terorističnih band, ki bi kakršne koli že oblastne instance in strukture prisilile k umiku ali pa jo preprosto spravile s sveta, z mojim rojakom že tujo besedo: pomorila. Skratka: brezvladje je načelno mogoče doseči le s še strožjo vladavino tistih, ki na tako idejo prisegajo in so zanjo pripravljeni plačati tudi najvišjo ceno.
Ali gre potem zgolj za nenavadno naključje, da se dejanski pojav verske, politične in moralne, a tudi estetske anarhije pojavlja v istem času, kakor se oglaša ideja »pripravljene spontanosti«, »planirane improviziranosti« tudi na tako »nedolžnem« področju, kakor je to gledališče? Če pa vsaj malo razumemo, kaj je začetek in bistvo gledališča, če smo vsaj malo pogledali v spise angleškega teoretika in praktika te zvrsti besedne umetnosti Petra Brooka, potem bomo morda razumeli, da gledališče nikakor ni tako »nedolžen« pojav, namenjen le »plemeniti zabavi«, ampak sega v samo osrčje človeškega in človečanskega pojava. Gledališče po svojem izvoru ni nič drugega, kakor nadaljevanje poganskega bogoslužja v sekularni maski in v sekularnem svetišču. Zato ima resnično gledališče svojega dramskega avtorja, ima režiserja, ima glasbenega impresarija, ob tem pa še vrsto drugih pomočnikov – kar vse pa lahko pod drugimi imeni najdemo tudi v cerkvah ali templjih, ki izhajajo iz zgodovinskega izročila in ne iz žive in vedno aktualne Božje besede. To ne pomeni prekletstva nad gledališko besedo, daleč od tega, ponazarja le zgodovinski razvoj iz narobe svetega v na videz nesveto, iz religioznega obreda v na videz sekularno gledališko predstavo. A kdor pozna duhovno zgodovino športa, ta ve, da enako velja tudi za športne igre, ki so bile v antičnem času posvečene temu ali onemu božanstvu in so prav tako bile le posebna oblika poganskega bogočastja.
Kdor spremlja sodobno gledališko ponudbo – in to ni vedno lažje – ta je gotovo opazil, kako avtor iz gledališča vse bolj izginja, ker njegove kompetence prevzema režiser – danes pa je na izginotje obsojen tudi režiser, saj »spontano gledališče« ne izloča le napisane predloge, ampak tudi režiserjevo oblikovanje nastopa. Podobno je mogoče že lep čas opaziti, da pri glasbenih nastopih skladatelja vse bolj izpodriva dirigent, ne vedoč, da bo tudi sam kmalu postal odveč in tudi moteč, ker se tudi tu že dolgo oglaša zapoved »spontanosti«, kakor koli je že ta sestava v sebi protislovna in goljufiva. In pri prevajanju iz izvirnika v drugi jezik »umetna inteligenca«, torej naravna nespamet, vse bolj izriva prevajalca, pa naj to povzroča še tako nesmiselne primere, še posebej, ko gre za literarna besedila – in že se napoveduje naslednja stopnja nadomeščanja in izrivanja človeka: kmalu bodo pesnik, pisatelj ali dramatik odveč, saj bo tudi to hitreje in brez »avtorskih pravic« uredil računalnik…
Ne smemo pa se zaustaviti pri tem, kako iz vsega, kar je mogoče in kar je dobro narediti, potiskajo človeka, saj je ta za naročnika gotovo zelo neprijeten partner: treba ga je nekako plačati, jemlje si pravico do prostega časa in celo dopusta, ne sme ostati brez dohodka v primeru bolezni, in tudi stroške za zdravljenje mora plačati država, ki pa dobiva denar z davki, naloženimi tistim, ki so naročniki človeškega dela… In nazadnje imajo ljudje kot izvajalci del celo pravico do pogajanja, do stavke – naročnik pa jih ne more kar tako odsloviti in postaviti na cesto. Človek je tako, posebno še, če je edino, kar more prodati, njegovo delo, za naročnike gotovo ne le visok strošek, ampak tudi morda še večje tveganje, vsekakor pa zelo zahteven problem. Kljub vsemu pa to ni zadnji, ki bi ga bilo dobro povsem izriniti iz vsega, kar je treba narediti in postoriti. Kakor so stroji vsaj v »razvitem« delu sveta že zdavnaj izrinili živali; kakor »umetna inteligenca« danes vse hitreje izrinja človeka, tako nekaj, kar je zunaj vsake inteligence, iz človekovega srca in posledično tudi razuma izrinja tistega, ki je vse obstoječe ustvaril, ki je bitjem vdihnil življenje, človeka pa povzdignil v nedojemljivo lastno podobnost, namreč Stvarnika nebes in zemlje – Boga.
Tisti, ki se danes navdušujejo za »spontano gledališče« seveda ne vedo, v kaj so v resnici vpleteni, saj zanje sonce zaide na črti konzumne statistike, ki šteje, koliko ljudi si njihove predstave ogleda, koliko se takega početja sami udeležujejo v družinskem in širšem krogu. Ker jim nobena šolska in izobraževalna stopnja, vključno s šolskim veronaukom, kjer ta še dopolnjuje rubriko v šolskem urniku, ne prebudi duhovnega obzorja, tudi ne morejo dojeti, za katerega duha v resnici delajo, čeprav imajo pri tem morda zelo dobre namene, ki jih jim nikakor ne želim odrekati. Kakor velik del prebivalstva, so tudi sami žrtve načrtovanega pootročenja nacije in vsega človeštva. Otroci so otroški, ne pa otročji. Otročji so telesno odrasli, a duhovno zakrneli. Prav to pa je načrt duha tega sveta, kakor Pismo samo tudi imenuje padlega angela, ki se je Bogu uprl, ker je sam hotel sesti na njegov prestol.
Kakor se načela »spontanega gledališča« zdijo na prvi pogled nedolžna, celo ljubko duhovita in dobra za človekovo sprostitev v preiskovanju in izražanju samega sebe, pa osrednje načelo, ki pravi, da je vse, kar se tam izrazi, »dobro«, vendar izdaja, ali je za vsem tem nerazdeljen jezik človekove bogopodobnosti, ali pa kačje razcepljen jezik demonskega bogotajstva. Človekova osrednja orientacija namreč ni levo-desno, kakor misli politična pootročenost; ni napredno-nazadnjaško, kakor misli ideološka pootročenost, ni dobičkonosno-nedonosno, kakor misli ekonomska pootročenost; ni iluzija izvirnosti namesto aristotelske mimesis – posnemanja v umetnosti, ampak v razlikovanju med tem, kar je res in kar ni res, kar je pravično in kar je nepravično, kar je ljubezen do Boga in bližnjega, in kar je ljubezen do sveta in njegovih varljivih ponudb. Osnovni orodji orientacije sta v fizičnem pomenu zemljevid in kompas – v duhovnem pomenu pa Božja beseda in razlagalna pomoč in moč Svetega Duha. Naši slovenski predniki so oba instrumenta, duhovni zemljevid in duhovni kompas, dobili v celoti najpozneje v letu 1584 z izidom Dalmatinovega celotnega prevoda Biblije iz izvirnih jezikov v slovenščino. Tako naša pootročenost nima opravičila.
