Ali ni pomenljivo, da imamo tako velike težave v času, ko so nam izobraževalni sistemi omogočili visoke specializacije v svojih poklicih. Človek bi pričakoval, da se ne bomo srečevali z nizko moralo, s pomanjkanjem zdrave pameti, življenjske logike… Pa se je zgodilo prav to. Zakaj?
Trgovec je postal odličen poznavalec trgovskih špekulacij. Politik političnih. Sodnik pozna le občutek za formalizem, ne pa za resnico in pravičnost. Odvetnik se spozna na pravne špekulacije, drugotnega pomena mu je resnica in pravičnost. Zdravnik ima boljše negovan občutek za koristi kot pa za človekoljubje. Tudi proizvajalec pozna različne prijeme, ki razvrednotijo kvaliteto proizvoda in naravo. Novinarji rajši objavljajo vsebine, ki duhovno in moralno slabijo ljudi kot pa duhovno dvigajo. Glasbeniki in pevci rajši kopirajo druge kot pa ustvarjajo originalne stvaritve, ki so unikatne glede na posebnosti našega naravnega okolja. Psihologi in filozofi se rajši zatekajo v znanstveno fantastiko kot pa v resnične zakonitosti življenja. Duhovnik je obremenjen z neduhovnimi obveznostmi, duhovnost pa je v ozadju. Vidimo drevo, gozda pa ne.
Kaj je vsem skupno? To, da so po zaslugi izobraževalnega sistema, medijev, politike izgubili stik z naravnimi, to je stvarnimi zakonitostmi življenja. Izgubili so pristen čut za svoje poslanstvo, ki ga morajo opravljati do soljudi in skupnega dobrega.
Gre za pomanjkanje temeljne duhovne zavesti, to je zavesti za skupno dobro, za resnico, pravičnost, poštenost, odgovornost, skratka za ljubezen v medčloveških odnosih. Gre za temeljno inteligenco človeka, ki je podlaga za posebne inteligence: rokodelsko, tehnično, umetniško, znanstveno…. Te so nadgradnja temeljne inteligence, pod pogojem, da vključujejo temeljno inteligenco.
Poznavalci trdijo, da je rešitev v uresničitvi pravne države. To drži le deloma, saj je pomembno tudi, da so zakoni pravični, torej takšni, ki spodbujajo duhovno zavest ne le materialno zavest. Pravični bodo takrat, ko bodo bližje naravnemu pravu, katerega temelj je resnična pravičnost. To pomeni, da bodo takšni zakoni manj po meri tistih, ki nimajo pozitivnega odnosa do temeljne duhovnosti, ampak le za svoj sebični interes.
Bistvo temeljne duhovnosti je v duhovni zavesti, kaj je prav in kaj ni prav za razvoj človeka in skupnosti. Ta zavest temelji na vesti in občutku za pravičnost.
Zakaj ne zaživi pravna država? Zato, ker imajo pogostoma nizko duhovno zavest celo tisti, ki so varuhi pravne države. To so politiki, sodniki, tožilci, pravniki. Zato se le redko v praksi uresniči odgovornost. Da je temu tako, botruje dejstvo, da pravne šole in kasneje dopolnilno pravno izobraževanje pravnikov, ne pozna poučevanja, kako negovati občutek za pravičnost. To je podobno kot da bi se zadovoljili, da podjetnikom ni treba poznati osnovnih računskih operacij. In v takšnih razmerah zakon o sojenju (ZPP) v celoti pooblašča sodnika, da razsodi po svojem prepričanju. Po kakšnem prepričanju, če nima razvitega občutka za pravičnost? Ali po političnem prepričanju? Sedanje pravo temelji na rimskem pravu, to je po času, ko je bila nepravična in kruta sužnjelastniška družba.
Kako negovati temeljno duhovno zavest? Z negovanjem vesti, občutka za pravičnost in zglednih medsebojnih odnosih ter z doslednim uveljavljanjem odgovornosti. Potrebna je vsesplošna družbena akcija, v kateri bi morale aktivno sodelovati vse družbene institucije in ne le nekatere. Pomembno vlogo imajo pri tem tudi mediji, literatura, pesništvo… Brez izobraževanja o temeljni duhovnosti in veščinah kako z njo uživati v življenju, ne bo bistvenega napredka.
Idealna podlaga za zlobnost je spodbujanje materialnosti in sebičnosti ter zanemarjanje temeljne duhovnosti. Skrajni čas je, da se konča s sistemskim spodbujanjem materialnosti in onemogočanjem temeljne duhovnosti. Temeljna duhovnost ne zavira materialnega napredka skupnosti, ampak nasprotno, zagotavlja trajen, stabilen materialni razvoj, ki je v ravnovesju z duhovnim razvojem človeka in skupnosti. Prišel bo čas, ko bo današnje obdobje označeno za totalitarno, ker je spodbujalo materialnost in oteževalo temeljno duhovnost človeka.
Duhoven človek mora imeti enakopraven družbeni status v primerjavi z uravnoteženim materialnim človekom. Nekateri ljudje imajo sposobnost za uravnoteženo materialnost, drugi za duhovnost, zato je družba dolžna izkoristiti sposobnost vseh, da prispevajo k skupnemu dobremu.
Če v družbi ni v zadostni meri temeljne duhovnosti, je to zlobna družba, ki goji zlobne odnose in zloben družbeni razvoj. Trdno in zdravo življenjsko perspektivo daje človeštvu družba, ki prisega na temeljno duhovnost. Ta zagotavlja pozitiven napredek, dobre medsebojne odnose, zdravje, varuje naravo…
Posvetna temeljna duhovnost v svojem bistvu ni v nasprotju z religijsko duhovnostjo, saj se obe borita za pravičnejši svet. Izkušnje kažejo, da ni mogoče graditi varne in plemenite prihodnosti le na Nietszchejevem razvrednotenju vrednot in poveličevanju moči nad sočlovekom, na Kantovem poveličevanju razuma in zapostavljanju temeljne duhovnosti ter na Freudovi ignoranci do morale in poveličevanju egoizma.
Za obstoj in razvoj človeštva je bistveno spoznavanje razlikovanja med duhovnim in zlobnim življenjem. Tisti, ki živijo zlobno življenje, so zlobneži, tisti ki duhovno, pa dobrotljivi ljudje. Ti ne upoštevajo le svoj interes, ampak imajo občutek za soljudi in za skupno dobro. Življenjski nivoji duhovnosti pri ljudeh so različni: eni imajo v sebi več duhovnosti, drugi več zlobnosti. Delitev na duhovno in zlobno življenje je nujna tudi zato, ker ni mogoče trditi, da je nekdo dober zgolj zato, ker je veren.
Skratka, resničnega osebnega in družbenega napredka ni brez spodbujanja temeljne duhovnosti, ki je človeku sicer prirojena, vendar jo človek v življenju zaradi različnih subjektivnih okoliščin zanemarja. Človek in skupnost sta plemenita le, če dosegata primeren nivo temeljne duhovnosti.
