Vsak narod ima svoje junake. V Španiji je to prav gotovo El Cid. V sredini 11. stoletja se je rodil kot Rodrigo Diaz de Vivar v mestu Vivar blizu Burgosa. Kot nižji plemič se je boril v službi kralja Sanča II., kralja Kastilije in Leona, in aktivno sodeloval v rekonkvisti Iberijskega polotoka. V vojskovanju se je izredno izkazal in užival spoštovanje obeh vojskujočih strani: muslimanov in kristjanov. Prvi so ga imenovali El Cid Campeador – Gospod vojnega polja.
Leta 1072 so zarotniki Sanča umorili, in ker je bil ta brez potomcev, je na prestol sedel njegov brat Alfonz. Novi kralj El Cidu ni zaupal in po letih medsebojnega nezaupanja je bil El Cid leta 1081 izgnan iz Kastilije.
Nekoliko nenavadno si je kot najemniški vojak našel delo v boju za muslimanske vladarje Zaragoze, ki jih je branil med krščanskimi vojskami Aragonije. Leta 1086 je ekspedicijska vojska Almoravidov iz Maroka prizadela hud poraz Kastiliji in kralj Alfonz je moral pozabiti na stare zamere. El Cida je povabil domov in ta je ponovno zamenjal strani v spopadu. Sledila so dolga leta vojskovanja proti muslimanom in leta 1094 se je El Cid spravil nad Valencio. Mesto je osvobodil muslimanskih emirjev in ustanovil neodvisno kneževino na sredozemski obali Španije. Zavladal je pluralistični družbi s splošno podporo kristjanov in muslimanov, kar se nam danes zdi skoraj nemogoče.
Zdelo se je, da bo svoja stara leta preživel v miru skupaj s svojo ženo JiImeno Diaz, a ni bilo tako, sledile so vojne proti Almoravidom, kjer se je El Cid vojskoval skupaj s kraljem Alfonzom. Leta 1097 je v boju umrl njegov sin in dedič Diego. Sama Valencia pa je po El Cidov smrti leta 1099 padla spet v roke muslimanov, in sicer v letu 1102.
El Cid je tudi še tisočletje po svoji smrti legendarni del španske zgodovine. Spomin nanj živi v junaškem epu El Cid, ki velja za eno prvih španskih literarnih del in govori o legendah o njegovem vojskovanju. Najbolj znana je tista, ko je še po svoji smrti privezan na svojega legendarnega konja Babieca in skupaj s prav tako legendarnim mečem Tizona vodil Špance v zadnji junaški izpad iz Valencie v bitko in zmago proti Arabcem. Vse to je generacijam krščanskih Špancem dalo katarzični občutek, da so vojno izgubili, a dobili bitko.
Kakorkoli že, El Cid je umrl a njegov duh živi v legendah in je simbol boja in španskega poguma in enotnosti. Danes je pokopan skupaj z ženo v katedrali v Burgosu. Ohranil pa se je tudi njegov legendarni meč v mestnem muzeju. Legendarno orožje narejeno iz damaščanskega jekla.
Slovenci smo za razliko od drugih, zgodovinskih narodov zelo revni s svojimi zgodovinskimi junaki. Če pa že imamo kakšne, jih zmerjamo z “zaslugarji”.