Te dni sem se spomnil objokane španske princese Elene, kako ob otvoritvi olimpijskih iger v Barceloni leta 1992 maha svojemu bratu Felipeju, ko je nosil špansko zastavo. Takrat sem prvič več slišal o tem, da Katalonci razmišljajo o tem, da bi dali Španiji slovo in da je olimpiada pravzaprav pomembna spodbuda za kaj takega. V valu navdušenja nad pravkar pridobljeno samostojnostjo slovenske države sem se seveda takoj navdušil tudi nad samostojno Katalonijo. Pa četudi sem šele leto pozneje zares dojel, da katalonščina ni isto kot španščina.
So leta minila …
Petindvajset let pozneje je zdaj devetinštiridesetletni Felipe španski kralj Filip VI. Mimogrede, ne razumem, zakaj ga vsi na Slovenskem še vedno zmerjajo s Felipejem, ko pa imena vladarjev po določilih našega pravopisa slovenimo. Morda zato, ker nam je šel Janez Karel v primeru njegovega očeta Juana Carlosa še neprimerno teže z jezika in od tipkovnice. A kakor koli, Filip bi se moral sedaj za aplavz potruditi neprimerno bolj kot poleti 1992. Pa se ni.
Pravzaprav je bil njegov govor 3. oktobra 2017 pravo nasprotje trenutno najbolj znanega “kraljevega govora”, tistega, ki ga je imel britanski kralj Jurij VI. 3. septembra 1939. Pustimo sedaj ob strani, da Britanec (verjetno pa niti Španec) svojega govora ni sestavil sam. Vendar je v trenutku hude nacionalne preizkušnje povezal svoje podanike. Filip je oseminsemdeset let pozneje namesto tega prilil olja na ogenj. Poistovetil se je namreč s stališčem španske vlade in ko se je obračal na Katalonce, ne da bi to vsaj za kak hip storil v katalonščini, ki jo menda obvlada, je imel očitno v mislih zgolj nasprotnike osamosvojitve med njimi.
Če je težko razumeti že odločitev Rajoyeve vlade, da do skrajnosti napne mišice ob referendumu, je kralja še teže razumeti. Četudi je skupaj s svojimi svetovalci ocenil, da bo govoril na srce večini ali celo veliki večini podanikov, če ostro obsodi katalonsko prizadevanje za neodvisnost, bi si ravno tega pokleka pred večino ne smel privoščiti. Edino verodostojnost monarhu v sodobem svetu namreč lahko da njegov položaj nad strankami in nad različnimi družbenimi skupinami. To pa bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi v svoj govor v tako razgretem položaju vključil tudi poglede v državnem merilu manjšinskih Kataloncev. Končno se zagovorniki neodvisnosti med njimi ne nameravajo ločiti samo od Španije, marveč tudi od monarhije. Filip svoji stvari tudi v tem oziru ni naredil reklame.
Kot v Grčiji in na Irskem?
Če bodo kdaj posneli film o njegovem oktobrskem nagovoru, ga bodo, se bojim, zaradi tega, ker bo z njim monarhijo v Kataloniji zapravil. Tukaj se človek nehote takoj spomni na Filipovega starejšega grškega kolega in strica Konstantina II., ki že pol stoletja živi v izgnanstvu. Možakar si je, potem ko je bil zaradi svojih športnih in olimpijskih podvigov v prinčevskih letih enako priljubljen kot njegov nečak, krono zapravil z eno samo napačno potezo. Po državnem udaru je spomladi leta 1967 v začetku podprl zloglasne grške polkovnike. Temu je gotovo botrovala tudi nenaklonjenost do voditelja liberalcev Papandreouja, ki je žrl živce njegovemu stricu, očetu in mami. Ravno česa takega pa si kot kralj ne bi smel privoščiti. Nič ni pomagalo, da si je že čez nekaj mesecev premislil in celo poskušal strmoglaviti polkovnike s svojim lastnim pučem. Poskus se je končal z begom v Italijo, čez nekaj let pa z njegovo odstavitvijo na kar dveh referendumih. Njegovi zagovorniki se zato lahko tolažijo s tem, da je bil Konstantin edini kralj, ki je prestol izgubil zaradi podpore demokracije. Pri čemer (ne)hote pozabijo na njegov prvi spodrsljaj.
Vsaj nekaj možnosti je tudi, da bo kraljev ponesrečeni nastop v Španiji skupaj z nasiljem španske policije iz katalonskega referenduma naredil tisto, kar so usmrtitve voditeljev upora naredile iz sprva ne pretirano odmevne velikonočne vstaje leta 1916 za Irce. Sam sicer premalo vem, da bi se lahko dokončno odločil, ali so Katalonci v razmerju do Kastiljcev res najbolj podobni Ircem v njihovem razmerju do Angležev ali pa je boljša primerjava vseeno škotsko-angleški odnos.
Dolga desetletja so lahko še preostali evropski monarhisti s ponosom kazali na Janeza Karla (ali Juana Carlosa, da prekršim svoje lastno načelo) kot na zglednega monarha v sodobnih časih in kot na rešitelja španske demokracije ob poskusu državnega udara leta 1981. Njegov sin je ta teden zapravil dobršen del omenjenega prestiža.
