Socialistični španski premier Pedro Sanchez je po včerajšnjih volitvah na najboljši poti, da si zagotovi prvi na volitvah pridobljeni mandat, ki bo na precej trdnejših nogah kot prejšnji, do katerega je prišel, potem ko je lani s konstruktivno nezaupnico zrušil konservativnega predhodnika Mariana Rajoya.
Zmaga levice skoraj na vseh frontah
Vse predvolilne napovedi so predvidele precejšnjo relativno večino za socialiste, a večina jih je sočasno napovedala pat med levim in desnim blokom, kar zadeva možnosti za sestavo vlade. Prva napoved se uresničuje, druga ne. Po številu glasov sta levi blok, ki ga sestavljajo socialisti in leva koalicija Skupaj zmoremo (znana kot Podemos), in tri desne stranke, doslej vodilna Ljudska stranka, liberalni Državljani in desno gibanje Vox, sicer skoraj popolnoma izenačeni pri okrog 43 odstotkih glasov. Toda večja razpršenost glasov na desni je zaslužna za to, da bo imela levica v spodnjem domu parlamenta 164, desnica le 146 od 350 sedežev. To ob velikanski prednosti Sanchezevih pred konservativci (dobili so 29, Ljudska stranka pa le 17 odstotkov glasov) pomeni, da ima levica tokrat dobro možnost za izpeljavo mandata do konca.
Za večino ji namreč zadostuje že podpora petnajstih poslancev katalonskih republikancev, ki predstavljajo levo krilo suverenističnega gibanja v Kataloniji. Seveda je vprašljivo, ali bo podpora ideološko sicer sorodnih Kataloncev trajna. Tudi Sanchez, ki je v primerjavi z Rajoyem do Katalonije igral vlogo “dobrega policaja”, ima namreč razmeroma omejen manevrski prostor, ko gre za to, koliko lahko borcem za neodvisnost s severa popusti. Veliko večino njegovih volivcev tvorijo namreč prepričani zagovorniki nedeljivosti Španije. Dobra novica za predsednika vlade je, da bi mu lahko do parlamentarne večine pomagali celo zgolj desni in levi baskovski nacionalisti, ki imajo skupaj enajst poslancev in s katerimi se bo dalo skoraj gotovo shajati laže kot s Katalonci.
Španija ostaja razdeljena
Ne glede na dejstvo, da se je Pedru Sanchezu očitno izšlo in da bo v prihodnjih letih verjetno lahko utrdil svoj položaj evropske različice Justina Trudeauja ali Jacinde Ardern, izid španskih volitev kajpak ni odpravil polarizacije v španski družbi, ki je v marsičem še dediščina državljanske vojne. Velika razlika med socialisti in konservativci je nastala tudi kot posledica vzpona stranke Vox, ki se je že pred leti odcepila od Ljudske stranke, vendar je začela žeti uspehe šele po katalonskem referendumu. Gre za politično skupino, ki se kljub temu, da jo številni komentatorji mečejo v isti koš z ostalimi evropskimi populisti, od slednjih precej razlikuje. Lahko bi rekli, da je lahko v trenutnem zahodnoevropskem ozračju uspešna praktično samo v Španiji. V njenem programu se namreč španski nacionalizem, ki terja nerealistični unitarizem z ukinitvijo avtonomnih skupnosti, meša s tradicionalističnimi vrednostnimi poudarki, kakršni so bili morda značilni za francosko Nacionalno fronto pod vodstvom očeta Le Pena, a so se do danes v veliki meri izgubili. Vsaj kratkoročno je Ljudski stranki verjetno škodilo, da se je v Andaluziji odločila, da si prevzem oblasti tlakuje s podporo Voxa. Na včerajšnjih volitvah pa je šlo precej glasov za Vox v nič, saj v pogojih zelo različno velikih volilnih okrožij in D’Hondtove metode niso prinesli proporcionalnega števila sedežev. Kljub temu seveda ni izključeno, da se bo Vox ob morebitni vnovični zaostritvi katalonske krize in kulturnobojnih vsebinah, ki se jim Sanchez ni izogibal že sedaj, ko je bil njegov položaj precej šibkejši, kot bo po volitvah, še krepil.
Pravzaprav bi socialistični verjetno storil najbolje, če bi se odločil za sestavo vlade z eno od dveh najmočnejših strank z desne, kar pa v španskih pogojih ni verjetno.
Foto: Angel Navarrete / Bloomberg