Eden od mnogih paradoksov našega prostora je, da vztrajamo v navideznosti, ko »nič ni tako kakor zgleda« ali po domače, ko misli, besede in dejanja ne kažejo skladnosti, torej je misel zmotna, beseda laž, dejanja pa subtilna oblika nasilja. V takem vztrajamo zdaj že od trenutka, ko je KPS zarila nož v hrbet slovenskega naroda pred več kot 70 leti in niti četrt stoletja svobode nista prinesla sprememb, po katerih smo hrepeneli, temveč se je nasilje partije spremenilo v vseprisotno in z državnim denarjem plačano levičarsko gonjo proti drugače mislečim, drugače govorečim in drugače delujočim.
Levičarstvo je rak rana naše družbe, ker njihove so njihove misli zmotne. Zmotno namreč npr. mislijo, da bodo z delitvijo tujega premoženja lahko ustvarili družbo blaginje za vse, pri čemer je prva laž ta, da razumejo pod trditvijo »za vse« pravzaprav le sami nase ali pa enačijo sami sebe z »ljudstvom« ali bolj abstraktnim »javno mnenje« ipd. Besedo narod sem izpustil ker internacionalisti ne prenesejo te stvarnosti in jo hočejo uničiti, zamenjati za neko fantomsko ljubeznijo do »vseh« (pri čemer je ta vsi enako zgoraj omenjenemu vsi). Zmotno je misliti in trditi, da smo vsi enaki, če pa vsak vidi in izkuša, da smo različni. Zmotno je trditi, da človek lahko posili telesnost do te mere, da si izmisli neskončno število spolov istočasno pa se prav isti zgražajo nad telesnim posilstvi, če so le-ti pač politično korektni. Dejstvo pa je, da posiljevanje duha prinaša dolgotrajnejše poškodbe človeku in družbi kakor nedopustno poseganje v telesno celovitost ženske, ki je posiljena.
Logično je, da se iz zmotnega mišljenja razvije prazno govorjenje. V besedičenju pa so levičarji nenadkriljivi mojstri. Neprekosljivi so v svojih pridigah o »inkluzivnosti« o tem, »da nikomur nič ne jemljejo« o pravicah »manjšin«, ki da so zatirane (največkrat je to nedokazano a levičarji so vzvišeni nad takimi »nizkotnimi« zahtevami, oz. smo prisiljeni v to njihovo dogmo verjeti, ker so pač oni tako rekli) in seveda ni nam dovoljeno dvomiti o njihovi trenutno najvišji mantri o »sovražnem govoru«. A prav pri monopolu, ki ga hočejo nad to skovanko in v praksi uveljaviti levičarji, se kaže kako daleč so njihove misli od poštenega ravnanja. Se še spomnite proslulega »Sveta za odziv na sovražni govor«, ki so ga ad hoc ustanovili pri Mirovnem Inštitutu? Nič nisem bil presenečen, ko sem 15. junija v atriju SAZU iz njihovih ust slišal, da je bil ustanovljen »ker je država dala nek denar« in zdaj ne deluje »ker denarja ni več«. Torej so čisto nonšalantno priznali, da jim gre samo za denar. Za državni denar, ker med njimi ni nikogar, ki bil kdajkoli odvisen od svojega dela in sposobnosti, temveč so odvisni od državnega denarja in drug od drugega v kolikor so »levičarji«, ki skrbijo, da gre denar v prave roke, torej gre za ideološko druščino, za novo obliko partije, kar je samodiskvalifikacija prve vrste.
Mirovni Inštitut je na svojem področju daleč najbolj pristransko telo, kjer se nikoli ne posluša drugače mislečih, ampak se slovensko javnost indoktrinira z močjo, ki jo daje metoda »VIP« (veze in poznanstva). Zaradi svojih poznanstev so namreč prisotni v medijih, saj so bili sošolci na FSPN (FDV) in se pogosto srečujejo na kavicah. Obenem pa se poskušajo zavihteti na prestol moralnega razsodnika, ki ga drugim, še posebej pa Cerkvi, odrekajo, čeprav pri vsem tem ni jasno kakšna naj bi bila moralna akreditacija druščine kakor je ta. Ponavljam pa, da so nadvse spretni v leporečenju in v tem kot pravi levičarji nenadkriljivi. Čehljanje za ušesa pa ljudje vseh časov radi slišimo!
Ker pa so njihova stališča šibka in ne prenesejo realnosti, po stari komunistični metodi posiljujejo resničnost in jo prilagajajo samim sebi. Sprevračajo besede, da je vedno težje ločiti resnico od laži, zmoto od trdnega argumenta. Besede, ki ne opisujejo stvarnosti pa so prazne in onemogočajo izmenjavo mnenj, debato. Omogočajo pa mešanje megle in leporečje.
Ker gre levičarjem pri vsem tem le zase in za svoje udobje, se zanašajo tudi na pozabo. Zato ni nič čudnega, če najdemo med levičarji danes tako zagrizene nasprotnike svobode vesti, ki bi jo dovolili le takrat, ko je politično korektna, svobode misli, ki jo onemogočajo z raznimi monopoli, na prvem mestu med njimi monopol nad šolo in javnim mnenjem in svobode govora, ki mu s politično korektnostjo natikajo nagobčnik s katerim hočejo doseči, da se sme govoriti, kar le oni dovolijo. Ob takih prizadevanjih in novih tehničnih sredstvih se zdijo stare komunistične tvorbe pravi raj svobode, kajti danes je kletka zlata in udobna, sužnost pa nevidna, bolj duhovna.
Tako napuhnjeno prepričanje ne more drugače kakor postati nestrpno in sovražno do drugačnih, drugače mislečih, do tistih, ki živijo bolj v skladu z resničnostjo in povrhu še od svojega dela in ne od proračunskega denarja. Da so se pri tem objektivno spremenili v največje zatiralce, prave sovražnike svobode jih ne moti, ker v njihovem svetu »svoboda« ni za vsakega, temveč samo za vse, pri čemer smo »vsi« spet samo »mi«.
Ker se torej izogibajo poštenemu soočanju misli, idej z jasnimi in preprostimi besedami, zapadajo v delovanje, ki se izkaže kot sovražnik svobode. Svoboda je zmoti in laži nevarna prav tako kakor resnica. Kdor ljubi svobodo in resnico se bo boril proti vsakemu zatiranju, tudi levičarskemu, ki je bilo in je vedno bolj prefinjeno in difuzno kakor je bilo urejeno, jasno in dokumentirano zatiranje nacizma. O gulagih npr. nimamo slik, kakor jih imamo o KZ-tih. Pa so bili gulagi hujši.
Levičarsko nasilje in delovanje je danes močnejše kakor kdajkoli. Zdi se, da mu je sodobna družba pisana na kožo. Odlično zlorablja državo, prevladuje v akademskih krogih a najbolj koristi služenje medijev, ki levičarska stališča, dogme in namere pomnožijo in neštetokrat ponavljajo, kar v času, ko poznamo vso tehniko manipulacije množic in javnega mnenja deluje tako, da postane nenormalno nekaj povsem običajnega in normalno nekaj odvratnega. Pa že sam pojem normalno so uspeli izločiti iz našega besedišča.
Zaradi silne premoči levičarstva v sodobnem svetu je potrebno, da drugače misleči to sistematično in nasilno prevzgojo ozavestimo in se ji upremo. Sicer bomo kmalu vsi ponavljali kot papige, kar sicer ne bi nikoli mislili, ker ni resnično, kaj šele govorili ali delali. In tako ogrožajo našo največjo svetinjo: svobodo. Svoboda je zahtevna, ker moram dovoliti, da drugi pove, kar misli, čeprav se z njim ne strinjam, čeprav iz njegovih besed morda veje sovraštvo, čeprav so ideje neumne, smešne ali nesmiselne. A če bi jih utišal, kakor sistematično poskušajo levičarji tudi z zastavo o »sovražnem govoru«, bi uničil prav to našo največjo svetinjo. In zato so levičarji največji sovražniki svobode.
