Sovražniki ljudstva

Ne vem, ali je primerno, da se v ”svobodi”  slišijo drugačna mnenja od režimskih, saj je oblast na drugačnost, ki ni po njeni meri, občutno alergična. Toda, vsaj na papirju, imamo še vedno demokracijo, čeprav je sicer enoumje visoka prioriteta. Za avtoritarne režime je značilno, da aktivirajo in zlorabljajo ambiciozne posameznike, ki jih postavijo na oblastne pozicije, čeprav za to nimajo nikakršnih kvalitet niti sposobnosti. So pa dovolj brezobzirni, da brezkompromisno služijo gospodarjem, ki so jih tja postavili.
Z večino takih ljudi dialog ni mogoč, ker fanatično zagovarjajo režimsko opcijo in s tem svojo pozicijo. V takem okolju ni prostora za logiko in zdravo pamet, odgovorni ljudje se od vsega raje umaknejo. Taka je videti realnost ”svobode” z vidika ruralnega Slovenca, čisto drugačna od slike urbanega aktivista. Urbani aktivizem je všečen, popularen in nenazadnje – donosen.  Drugačna mnenja so v ”svobodi” manjvredna, nezaželena,  ali celo razglašena  kot sovražna. Urbani aktivisti so deležni  široke zaščite in državne podpore  za še tako banalne aktivnosti.
Slovenija je postala raj za luzerje vseh vrst, katerih glavna vrlina je, da so glasni podporniki režima. Kot je razvidno iz javnomnenjskih anket, Slovenci radi verjamemo lepo zrežiranim reklamam, pa naj bo to za hujšanje,  hitro bogatenje ali pa za javno zdravstvo po meri Svobode. Naša podzavest je dovzetna za  lepo zapakirane laži, posebno, če jih mediji dovolj dolgo ponavljajo. Tako nam spreminjajo vrednote, naši kriteriji zelo padajo, ker nas mediji načrtno navajajo na nizka pričakovanja.  Postalo nam je domače, da politiki pač lažejo, bluzijo, nekaj obljubljajo, govoričijo brez vsebine, ker tako pač funkcionira komunizem. Tisti, ki pomnimo enopartijsko državo, smo tega vajeni, to je naša realnost, nujno zlo, ki ga ni mogoče odpraviti.  Javno mnenje preizkušeno ustvarja armada  družbenopolitičnih aktivistov, ki jih plačujemo mi vsi. Zaradi enoumnih  propagandnih sporočil ostaja glas razuma šibak in neopazen.

Čeprav  to ni všečno, bom vseeno tvegal in dal nekatere komentarje, ki niso po meri svobodne črede. Recimo komentar k testom na droge med nam dragimi voditelji, pa k referendumu o konoplji. Kot  brezimni državljan bi nekako pričakoval, da ima vladajoča elita  visoke etične in moralne standarde, recimo višje, kot jih imajo običajni šank politiki. Mislim, da so taka moja pričakovanja normalna in legitimna, kajti ni samo problem v tem, da nekdo pod vplivom substanc ne deluje optimalno. Problem vidim še bolj v tem, da pri uživanju substanc nujno prihaja v stik s kriminalnim okoljem in je tako lahka  tarča kriminalnega podzemlja, ki se zdi, da postaja v  Sloveniji vedno bolj vplivno.  Če je nekdo pošten in odgovoren, ne vidim težave, da tega  ne bi dokazal s testom, saj bi tako bila njegova verodostojnost manj vprašljiva. Kot davkoplačevalec ne bi imel nič proti, če bi se za izgubljeni čas za obvezno testiranje izplačali dodatki.

Druga dvoličnost  se mi zdi promocija splava. Splav je dovoljen, ne razumem pa, zakaj ga je treba še promovirati. Zakaj taka ihta, vpitje, kjer je ta možnost že nesporno urejena. Po drugi strani zaščitniki živali vpijejo in zahtevajo za živali boljše pogoje, kot jih ima marsikateri bolnik, upokojenec ali pa brezimni  državljan. In zakaj moramo splave plačevati vsi mi, za otroke z redkimi boleznimi pa se zbirajo prostovoljni prispevki? Kako aktivizem za splav vidi množica parov, ki si otrok želijo, pa jih ne morejo imeti?  In kako je z vsemi ostalimi, ki imajo zdravstvene težave, pa čakajo v čakalnih vrstah, ker od odgovornih ni nobene konkretne rešitve, razen obrednega vpitja ”Javnega zdravstva ne damo”?

Zakaj nihče ne napravi analize  stroškov  javnega zdravstva?  Ali pa aktivisti evtanazije? Ali je brezplačna  pomoč države pri končanju življenja  res tisto, kar  Slovenci najnujneje potrebujemo? Smo v svetovnem vrhu po številu samomorov. Kako bo medijska popularizacija končanja življenja vplivala na mnoge, ki v življenju ne vidijo smisla?

Ne razumem,  kako je možno, da oblast deluje tako destruktivno, saj v bistvu deluje tudi v svojo lastno škodo. Aktivisti ne prispevajo k blaginji niti k boljšim odnosom v družbi. Spoštujem tiste, ki delujejo iz prepričanja. Večina je samo podaljšana roka lobijev ali akterjev ustvarjanja kaosa, ki izkoriščajo šibkosti demokracije. Verjetno se demokratični svet še ne zaveda nevarnosti in ne prepozna znakov, da gre samo za drugi obraz  komunizma, ki je veliko nevarnejši od skrajne desnice. Skrajno desnico, če se že pojavi, vsi zatirajo v kali. Konflikti z namišljeno desnico služijo politikom, da uničujejo našo svobodo. Nasprotniki nimamo pravega odgovora na izzive urbanih aktivistov, ker bi nas ožigosali za desne skrajneže. Žal imajo aktivisti brezpogojno medijsko, finančno in institucionalno podporo, imajo veliko časa,  da nas lahko brezskrbno posiljujejo  s še tako  banalnimi projekti. Tisti, ki ne želimo biti del njihove agende, moramo pač delati, plačevati vedno bolj požrešno državo in spet delati za preživetje.


1 komentar

  1. Slovenija je postala raj za luzerje vseh vrst, katerih glavna vrlina je, da so glasni podporniki (levega) režima.
    Ta stavek povzema bistvo članka. Povsem drži. Take ljudi levi režim tudi potrebuje, kajti z njimi zlahka upravlja in so mu zvesti.
    Slovenci so neznansko naiven narod. Kot pravi članek, radi in povsem verjamejo lepim reklamam. Ravno tako verjamejo lažnim prerokom, ki jim na vsakih volitvah ponujajo novega odrešenika. Zato se leva vladavina pri nas podaljšuje v nedogled.
    Kdaj bomo presegli sedanje stanje, ko gre vse navzdol, ne ve nihče. Bojim se, da vsi preveč pričakujemo od volitev, ker smo bili že parkrat zapored neprijetno presenečeni, saj smo pričakovali glede na stanje v državi in odgovorne zanj, povsem drugačne rezultate.

    Odgovori

Komentiraj