Kljub vsem težavam, ki ta čas tarejo Avstrijo, pa ne samo Avstrijo, tudi vso Evropo in nazadnje ves svet, pa naj gre za politiko, gospodarstvo, kulturo, šolstvo, zdravstvo, vse bolj tudi obrambo, namreč obrambo zunanjih meja pred vse bolj verjetnimi napadalci, in obrambo notranjih meja, namreč meja zakonitosti v državi, ki so pod neprestanim napadom povsod in ves čas, odkar države obstajajo, je ta v primerjavi z nekaterimi drugimi skoraj miniaturna državica severno od Slovenije in južno od Nemčije, v trenutni evforiji zaradi trenutnih nepričakovanih uspehov na nogometnem igrišču svetovnega prvenstva. Dnevnik Kleine Zeitung (30. 6. 2024) je ob tem posvetil dve strani zanimivemu in upravičenemu vprašanju: »Was können wir lernen?« – česa se lahko učimo, namreč iz športa, tekmovalnega, kakršen je še posebej tudi nogomet. Med odgovori ljudi raznih rangov in poklicev, funkcij in sposobnosti, ki jih lahko tu beremo, je tudi odgovor upokojenega profesorja filozofije na Dunaju, po rojstvu sicer Korošca iz Beljaka, dr. Konrada Paula Liessmanna, ki ga sam imam za edinega nemško govorečega filozofa v Avstriji, kakor bi za edinega slovensko govorečega filozofa v isti državi štel drr. Jožeta Hlebša, rojenega Tržičana, sicer pa upokojenega profesorja filozofije na solnograški univerzi in avtorja številnih filozofskih del v slovenskem in nemškem jeziku. Zelo redko se zgodi, da imam ob prebiranju Liessmannovih knjig ali kolumen pomisleke, saj se v spoštovanju logike in domačnosti v širokem kulturnem in estetskem obzorju krepko razlikuje od velike večine tistih, ki jih javna občila promovirajo kot »filozofe«, ker ne razlikujejo med profesorji filozofije in resničnimi filozofi, kar pa seveda ne pomeni, da profesor filozofije ne more biti tudi resničen filozof. Liessmann in Hlebš to ravno lepo dokumentirata, gre le za to, da podobno kakor učitelj telesne vzgoje ni nujno tudi sam vrhunski športnik; da učen ekonomist ni nujno tudi dober gospodar (glej: usoda Marxovega špekuliranja na borzi); da teolog ni nujno svet človek; da tudi znamenit profesor prava ni nujno pravno neoporečen in pravičen državljan; da tudi dober profesor psihologije ni nujno uravnovešena oseba itd. – tako tudi še tako učen profesor filozofije ni nujno sam pravi filozof, namreč resničen ljubitelj modrosti, kar ta grška sestavljenka pomeni – a profesorja Liessmanna vsekakor imam za pravega filozofa, kakor tudi rojaka profesorja Hlebša. Seveda je moja presoja o tem zgolj osebnega značaja in je prav tako mogoče, da se v tem, kakor tudi v trditvah tega sestavka, motim.
In kaj piše dr. Liessmann o tem, kaj bi se mogli za življenje naučiti pri športu, še posebej pri tekmovalnih ali borilnih športih, kakor je to prav nogomet? Takole pravi:
»Česa bi se mogla dežela naučiti od tega moštva in njegovega trenerja? Na to vprašanje je tu le en odgovor: nič. Seveda imamo tu borbenega duha, prizadevanje, voljo do zmage, disciplino, prizadevnost trenerja, čut za skupnost v tem moštvu, kakor tudi mirnost, psihološko in taktično rafiniranost njihovega trenerja, kar daje močan vtis. Vprašanje pa je, ali bi bilo mogoče vse to neokrnjeno prenesti na druga družbena področja. Življenje namreč ni igra. V nogometu vladajo drugi zakoni kakor v politiki, gospodarstvu, znanosti, kulturi. Vsak od teh sistemov zahteva posebne kvalitete. In dobro je, da je tako. Uživajmo torej te igre kot igre in se odrecimo temu, da bi šport po vsakem hipnem uspehu takoj povzdigovali v moralne in politične višine. Sicer pa je svet po prvem naslednjem porazu spet videti čisto drugačen.«
Prvo vprašanje, specialno naslovljeno filozofu: Je nizozemski filozof kulture Johan Huizinga v letu 1938 izdal svoje delo Homo ludens (igrajoči se človek) s podaljškom naslova: »O izvoru kulture v igri« v prazno? Homo ludens je nekakšen zrcalni odgovor na opredelitev človeka v smislu Homo faber (delujoči človek), kakor to najdemo že pri filozofu Maxu Schelerju, kar je potem kot naslov svojega romana uporabil Max Frisch v letu 1957. V resnici si ti dve opredelitvi človeka, ki pa nikakor ne sodita k temeljnim opredelitvam, ki morajo izhajati iz človekovega resničnega izvora, torej iz njegovega stvarjenja, ne oporekata, ampak le z dveh različnih vidikov opisujeta isto stvar. Saj ni težko ugotoviti, da je tudi v še tako rutinskem delu zraven tudi veliko igre – kakor je tudi v igri kot namenski dejavnosti skritega veliko dela, kakor »delo« definira fizika: kot poraba energije za premagovanje vztrajnosti, bodisi v smislu težnosti, upora ali pa konsistentnosti. Tako latinska opredelitev Homo ludens kakor tudi njej zrcalna latinska opredelitev Homo faber povesta, kaj človek počne, nikakor pa ne, kaj, in še bolj in prej, kdo človek v svojem bistvu je. Življenje torej vsekakor je tudi igra, kakor bi brez igre življenje ne moglo obstajati!
To uganko nam razkriva tudi psalmist:
»Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ« (Ps 8,5).
Podobno vprašanje najdemo tudi v Jobovi knjigi:
»Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu, da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek« (Job 7,17-18)?
V knjigi Numeri pa najdemo negativno opredelitev človeka, ko pisec govori, kakšen Bog v primerjavi s človekom ni, iz česar ni težko »izračunati«, kakšen človek torej v osnovi je:
»Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni« (4 Mz 23,19).
In potem zelo kratka definicija človeka:
»… le dih je vsak človek« (Ps 39,12).
Skratka, naj gledamo na človeka v smislu Homo ludens ali pa Homo faber, nič od obojega, pa tudi oboje skupaj, kar imam za popoln odgovor v tem omejenem smislu, ne zadeva njegovega bistva, ampak le njegovo funkcionalnost.
Filozof Liessmann pa je pozabil našteti nekaj bolj pomembnih značilnosti in norm, ki vladajo v resničnem športu, in te, tako menim, so še kako poučne tudi za druga področja človekovega bivanja in dejavnosti. Tako je za pravega športnika v moralnem in tudi višjem, duhovnem smislu še kako pomembna poštena igra, ki ji navadno z angleško izposojenko rečemo fair play! Kako je, če te lastnosti ne najdemo v politiki, ekonomiji, kulturi itd.? Zelo slabo! Še posebej je pri nogometu zelo pomembna pripravljenost, da se ta ali oni igralec odpove možnosti, da bi sam zabil gol in bi ga potem vsi njegovi na igrišču in oni med publiko občudovali in slavili, ampak, če verjetnost njegovega zadetka ni dovolj velika, raje poda žogo soigralcu, ki bo lažje, bolj verjetno prodrl v vrata nasprotnega moštva. Koliko lepša bi bila politika, če bi tak duh odrekanja vladal tudi tam! K resničnemu športnemu profilu sodi tudi pripravljenost, da priznam uspešnost in sposobnost nasprotni ekipi ali posameznemu igralcu, tudi če je njegova uspešnost v škodo rezultatu lastnega moštva. Si je mogoče predstavljati poslanca v parlamentu, ki bi glasno priznal, da ima v svojem nastopu kdaj prav tudi pripadnik nasprotne stranke, mogoče tudi take, s katero skupina takega plemenitega poslanca sicer najtežje shaja … Dlje ko naštevamo take posamezne primere, bolj vidimo, da so vendar vse človekove dejavnosti, pa naj gre za igro ali za delo, naj gre za zabavo ali za resna prizadevanja, naj gre za šport, politiko, ekonomijo, kulturo, vojaško ali policijsko službo, tudi služenje v verskih skupnostih, isti temeljni zakon, katerega ključne postavke so: resnica, pravičnost, poštenost, velikodušnost, lepota, obzirnost – ne imenujem pa ljubezni, ki je kategorija izključno evangeljskega duha, če mislim na ljubezen kot agape in ne zgolj philia ali eros.
Če so danes te dobre lastnosti tudi v športu, tudi pri nogometu, morda bolj redke, kakor so bile še pred desetletji, to ni krivda športa, ampak splošnega moralnega, ker še prej duhovnega, ker še prej verskega upada človeštva. A vedenje igralca na igrišču vodi prav isti duh, kakor vodi delavca na raznih deloviščih, kakor vodi voditelja pri raznih poslih in podvigih, kakor vodi pomožne delavce v majhnem podjetju in kakor vodi državnike najmočnejših držav na svetu. Ne obstaja »devterokanonična« moralna drža, torej drža »drugega zakona«. Če zakon obstaja, in ta more obstajati samo, če obstaja Zakonodajalec, ki je nad vsakim človekom in nad vsemi narodi in nad vsem človeškim rodom, potem je to en sam in vedno isti zakon, ki v času, okoliščinah in zadevah variira svoje konkretne oblike, ne menja pa svojega bistva.
Šport je dovolj resna zadeva, da ga je apostol narodov Pavel uporabil za ponazoritev človekove temeljne usode v svetu, saj pravi:
»Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim« (1 Kor 9,24-27).
Pavel pa vendar tudi svari Timoteja, da ne bi urjenju telesa pripisoval več, kakor to more:
»Urjenje telesa namreč le malo koristi, prava pobožnost pa je koristna v vsem, ker obljublja življenje, sedanje in prihodnje« (1 Tim 4,8).