Velikokrat sem slišala, da moram sanjati o velikih stvareh in jih potem tudi uresničiti. Naj ciljam visoko. V svetu to pomeni, želeti si slavo in bogastvo namesto nebes. Tako so bile tudi moje sanje pred spreobrnjenjem vedno usmerjene le na materialne stvari in uspeh. Želela sem si veliko hišo z vrtom, opremljeno s čudovitim pohištvom, čudovita oblačila, dober avto, drag nakit, uspešno kariero, kakšnega konja …
Vse se je vrtelo okoli dobrin, ki bi ljudem pokazale, da sem uspešna. Moje želje se šele zdaj počasi urejajo in postajajo vedno bolj pristne. Počasi se usklajujejo z Božjo voljo zame. On me počasi uči, da me nobena od teh dobrin ne bo izpolnila niti mi ne bo pomagala na poti do nebes, če bom zlorabljala njihov namen. Počasi mi postaja jasno, po čem hrepenim. Hrepenim po služenju drugim, po preprostem življenju, hrepenim po pogovoru z Bogom, po prijateljstvu, po občudovanju lepote stvarstva, po tem da bi svoje življenje darovala za nekaj več. Vendar se mi zelo hitro zgodi, da zaidem nazaj na stara pota. Začnem zapravljati denar za nepotrebne stvari, gledam le nase, ne oziram se na druge. Stvari delam, da bi dobila potrditev pri drugih. Pozabim, da sem ustvarjena za služenje drugim.
Tudi materialne stvari so darilo od Boga
Rada bi se naučila, da so materialne stvari posojilo, ki nam ga da Bog. Vendar človeka ne izpolnijo, če jih ima le zase. Tako kot vsa druga darila od Boga se bodo pokvarila, če jih zadržujemo zase, ne bodo več imela prvotne lepote in funkcije, za katero so bila podarjena.
Vsaka stvar v prevelikih količinah lahko postane slaba. Ni slabo, da se želim lepo obleči, vendar ko imam omaro polno oblačil pa še kar naprej ves čas kupujem nova z nezavedno mislijo, da bo ta nakup odgnal slab dan ali mi pomagal izpolniti praznino, ki jo nosim, takrat sama sebi kopljem le globljo jamo, iz katere je vedno teže zlesti ven. Vendar je težko iti proti toku. Proti svetu, ki izkorišča našo praznino. Našo praznino in hrepenenje po sreči je izkoristil. Vsi namreč nezavedno kupujemo nove in nove stvari, ker ponujajo hitro zadovoljitev naših trenutnih želja in lažejo, da nas bodo osrečile. Tako se naše življenje vedno bolj polni s stvarmi, ki jih ne potrebujemo.
Če mislimo le nase, bomo nesrečni
Dandanes imamo več obilja kot kadarkoli, pa se ljudje zdijo bolj nezadovoljni kot prej. Opuščajo molitev, pozabijo na Boga, na skupnost in odvisnost drug od drugega. Vsak živi v svojem zaprtem mehurčki in ga zanima le, kako se počuti, kaj mu manjka. Ne zaveda se, da srečo prinaša to, da ne gleda več le nase, temveč da bo občutil resnično dolgotrajno veselje, ko bo služil drugim. Ko bo pokleknil pred Najsvetejšim in molil za svojo družino. Ko bo lahko svoja oblačila, ki jih ne nosi, podaril nekomu, ki mu bodo prišla prav. Ko bo namesto sebi nekomu drugemu spontano kupil malenkost. Šele takrat bo videl, da je njegovo poslanstvo ljubiti druge, delati za druge, moliti za druge, trpeti za druge.
Ko pa smo osredotočeni le nase, vse dobre stvari izgubijo lepoto. V drugih ljudeh ne znamo več opaziti lepote, ki jim jo je podaril Bog, ker gledamo le sebe v ogledalu. Začnemo se obremenjevati s tem, kako lahko postanemo lepši, uspešnejši. Hočemo si spremeniti spol, čas zabijamo pred ekrani in ekrančki. Na druge niti pomislimo ne, kaj šele na Boga. In tako nastane družba, ki je izgubljena. Družba, ki prijateljstva sploh več ne ceni. Saj sploh ne zna ustaviti, da bi ljubila ljudi v njihovi preprostosti. Raje tekmujejo med sabo in želijo biti čim bolj neodvisni drug od drugega.
Katoličan mora biti zvit in previden v svetu
Vendar nam Jezus v današnjem evangeliju želi sporočiti, da naj si dobimo prijatelje s krivičnim mamonom. Pravi nam, naj dajemo miloščino, s tem bomo namreč izpolnili njegovo spodbudo, naj tisto, kar kdo ima, da v miloščino. Jezus nam priporoči oskrbnikovo zvitost in previdnost. Ravno danes zvitost in previdnost mi, božji otroci, ki živimo v svetu, tako zelo potrebujemo.
Zavedati se moramo pasti, v katere nas hoče ujeti svet potrošništva. Zavedati se moramo vseh skritih zank oglaševanja. Naučimo se Boga vključiti res v vsak del našega dneva, tudi ko smo v trgovini in bi kar zapravljali denar za stvari, ki nam niti malo ne bodo pomagale na poti svetosti. Prav je, da znamo biti skromni, preprosti in znamo podariti stvari, ki jih ne potrebujemo. Da se tudi naučimo nenavezanosti na materialne stvari oziroma da znamo pravilno oceniti njihovo vrednost, sicer nam lepe in načeloma dobre stvari lahko postanejo maliki.
In drugo, da se naučimo biti zviti in kot katoličani svetu pokažemo, kako pravilno uporabljati materialne dobrine. Kako pravilno uporabljati telefon. Prepoznati njegovo funkcionalnost in pomoč, vendar ne postati odvisen in se cele dneve ukvarjati z njim. Kako ljudem pokazati, da so vse te stvari Božji dar. Lahko nam pomagajo pri romanju na zemlji, vendar se moramo naučiti zmernosti in vse stvari uporabiti v boljšo službo drugim. Da z elektroniko bolje služimo ljudem, oznanjamo Božje kraljestvo, ne pa da jo uporabljamo le za beg od resničnosti. Nosimo uro, da smo lahko točni na sestanke, ne zato, da z zlato uro ljudem pokažemo svoj uspeh.
Ničesar dobrega nismo zmožni sami
Priznam, to težko naredimo sami. Vedno se moramo zanesti Nanj. On ve, da v svetu to ni najlaže. Poklicani smo, da živimo v svetu, vendar ne od sveta. Prosimo Ga za milosti, da bi nas vse stvari naučil uporabljati pravilno. Da bi bila vsa naša dejanja usmerjena v služenje drugim. Da se naučimo darovati za druge, ker bomo le tako lahko izkoristili talente in darove, ki smo jih dobili, in le tako bomo lahko občutili večno srečo.
