Vsi, ki so poznali prof. Viljema Černa, zanj pravijo, da je bil velik človek. O njem govorijo le v presežnikih. Vse svoje življenje je posvetil prizadevanju za izboljšanje položaja svojih rojakov, a pri boju nikoli ni bil napadalen, nesramen ali oster. Prepričan je bil, da lepa beseda najbolj zaleže. Zato se ga je prijel vzdevek Gandi iz Terske doline.
Rodil se je leta 1937 v odmaknjeni vasici Bardo v Terski dolini, ki se je po potresu leta 1976 skoraj izpraznila. Tam danes živi nekaj sto ljudi, ki govorijo zelo staro slovensko narečje. Vsi priznavajo, da je to, da se je v teh dolina ohranilo slovenstvo predvsem zasluga prof. Černa.
Kot ključno, kako je lahko izoblikoval svoja prepričanja in začutil pomen ohranitve domače govorice in kulture je Viljem Černo navajal dejstvo, da je imel možnost obiskovati slovenske šole v Gorici in Trstu, kjer je končal učiteljišče in nadaljeval s študijem. Po vojni so namreč v Tersko dolino prišli slovenski funkcionarji iz Trsta in začeli iskati nadarjene otroke primerne za šolanje. Profesor Černo je pogosto pripovedoval, da je bila njegova mama ena redkih (oče mu je umrl ko je bil še zelo majhen), ki je imela pogum otroka poslati v slovenske šole, Italijani so namreč na župana pritiskali naj jih izobči, staršem pa grozili, da jim bodo vzeli pokojnino. Župnik pa mu je zaradi obiskovanja slovenskih šol odrekel obhajilo. A Viljem Černo je šole kljub temu obiskoval in se nato v Bardo vrnil kot izobražen profesor in zaveden pripadnik slovenske manjšine. Takoj se je vključil v družbeno življenje in postal aktiven na vseh področjih. Bil je soustanovitelj Kulturnega društva Ivan Trinko, kasneje je bil 10 let tudi njegov predsednik. Ustanovil je tudi Center za kulturne raziskave. Poleg kulture je bil vse življenje aktiven tudi v političnem življenju, tako na nivoju občine kot v slovenskih manjšinskih strukturah. Ne le v Benečiji, odgovorne naloge je prevzel tudi na deželnem nivoji, na primer predsedovanje Narodni in študijski knjižnici v Trstu. V zadnjih letih se je sicer postopoma umikal in novih fukncij ni več sprejemal, a do konca je ostal ena osrednjih kulturnih in političnih osebnosti v Benečiji. Pravi Čedermac.
Bil je tudi pesnik, ki je pisal v terskem narečju. Za svojo zadnjo pesniško zbirko Ko pouno noći je sarce je prejel tudi literarno nagrado Vstajenje.
Z veliko strpnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo je desetletja prenašal udarce italijanskih nacionalistov, postfašistov in protislovenskih organizacij. V času hladne vojne je prizadevanje za slovrenstvo v teh dolinah pomenilo biti deležen veliko osebnega šikaniranja, žaljenja in groženj, večkrat je bila ogrožena tudi njegova varnost. A je vztrajal naprej. V zadnjih letih življenja je ob spominjanju teh časov večkrat priznal, da njegovo življenje ni bilo lahko in pogosto razmišlja, če bi še enkrat prehodil takšno pot. ”Vse moje delo je izhajalo iz želje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša” je večkrat poudaril. Na vprašanje kako zmore, da do svojih nasprotnikov ne čuti jeze in zamer pa je odgovarjal: ”Vsak jezik je bogastvo, vsaka kultura je bogastvo, vsaka duša je bogastvo. Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo postopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te doline imajo in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. In naše izročilo to je. V nasprotnem primeru pa so sami na škodi”. Čeprav neomajen v svojih stališčih pa je bil za vse ljudi sprejemljiv zaradi osebnega pristopa. S svojo karizmo, toplino, prijaznostjo in odprtostjo se je prikupil vsakemu sogovorniku.
Veliko simpatijo je čutil Viljem Černo do čezmejnega sodelovanja, vsega slovenskega sveta in vseh rojakov. V enem izmed svojih govorov je tako v duhu nauka “Pojdi in uči narod v njegovem jeziku” takole vzpodbujal: ”Pred 2000 leti se je Jezus Kristus sprehajal tako po beneških kot po koroških, kranjskih, štajerskih, kraških, porabskih vaseh in nas je vse v slovenskem jeziku učil evangeljskih resnic in ljubezni do materine hiše! Ostanimo zvesti temu bogastvu, ki smo ga podedovali, ne pozabimo očetovih žuljev in vonja materinega domačega kruha. Želim, da skupaj srečamo novo ljubezen ter naredimo življenje lepše, bogatejše in žlahtnejše, saj smo ljudje odprtega srca in duha”.
Kot najbolj ganljivo izkušnjo v življenju je profesor Černo opisoval dogodek, ko je njegov najstarejši sin začel hoditi v šolo, kjer je sam poučeval. Ker so ga hotele spoznati tudi druge učiteljice je sina med odmorom k sebi poklical in nagovoril v italijaniščini, da bi ga tudi ostali razumeli. Sin ga je pogledal v oči in mu dejal: ”Kaj nisi več moj oče?”. Dokaz, da je Viljem Černo tudi sam v družini živel vrednote, o katerih je vse življenje navzven govoril je, da zadnja leta njegovo vsestransko delo za ohranitev slovensta v Terski dolini zelo dobro nadaljuje sin Igor.
