Tisočletje je na slovenskem živela slovita plemiška družina Auersperg oziroma Turjačani. Grad Turjak, po katerem so dobili ime, je bil njihova prva posest, še danes pa imajo izjemen vpliv po Avstriji in Nemčiji. Rodbina je rodila veliko število izrednih mož in žena, ki so še kako oblikovali slovensko zgodovino.
Eden teh je bil Herbard Turjaški. Leta 1528 rojeni baron je živel v nemirnem času. Po Evropi so razsajali kmečki upori, reformacija in, kar je bilo najhuje, neprestani turški vpadi. Že prav kmalu se je spreobrnil k evangeličanski veri. To še ni bil čas tako pogubnih verskih vojn, ki so izbruhnile stoletje kasneje, in ni pomenilo posebnih sitnosti s katoliškimi oblastmi. Herbard se je posvetil vojaški karieri. Priložnosti za vojskovanje je bilo dovolj, saj so bili Turki že v Bosni in so neprestano ogrožali Hrvaško. Od bosansko-hrvaške meje pa je do Slovenije le še korak. Pod vodstvom poveljnika Vojne krajine Ivana pl. Lenkovića je dobil obilo priložnosti, da si je pridobil vojaške izkušnje.
Že leta 1548 je postal glavar uskokov v Senju. Leta 1557 je postal podpoveljnik vojske na hrvaški meji. Leta 1556 je v bitki v dolini reke Une premagal turško vojno in postal deželni glavar Kranjske, leta 1569 pa postal še poveljnik Vojne krajine.
Leta 1575 se je na meji spet zbrala turška vojska. Krščanska jim je krenila nasproti in vojski sta se srečali pri Budačkem. Po bitki predhodnic je prišlo do bitke glavnin. Pritisk Turkov je postal vse večji in kar naenkrat se je krščanska vojska znašla obkoljena. Herbardov konj je bil ustreljen in se je zgrudil pod jezdecem in ga pomendral. Turki so Herbarda potegnili iz sedla, umorili in obglavili. Krščanska vojska pa je bila uničena.
Turški uspeh pri Budačkem je pomenil zlom krščanske obrambe. Kar naenkrat so bile slovenske dežele pod neposrednim udarom. Trajalo je do leta 1593, da so kristjani z gladko zmago pri Sisku spet vzpostavili ravnotežje.
Tisto, kar je posebej zanimivo, pa je dogajanje z njegovim truplom. Skupaj z glavo prav tako padlega Friderika Višnjegoskega so jo poslali v Istanbul in jo v slovesni povorki nosili nabodeno na konico kopja po mestnih ulicah. Obe glavi so balzamirali in jih sorodnikom ponudili v odkup. Za obe so dobili kar 20.000 zlatnikov. Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske poroča, da sta bili obe nagačeni glavi shranjeni v leseni skrinji in so ju čuvali kot družinski relikviji. Vse do leta 1943, ko je bil po hudih bojih med belogardisti in partizani grad požgan in je izginila tudi skrinja.
Turki so s tako dobljenim denarjem zgradili v Banja Luki mošejo Ferhadijo. Kakšne posebne sreče z njo ni bilo. Leta 1993 v času Bosanske vojne je bila tudi ta spremenjena v ruševine.
Od omenjenega dogajanja mineva že skoraj pet stoletij. Z leti izginja tudi spomin na plemenitega viteza starodavne rodbine, ki je življenje posvetil vojaški karieri in z mečem v roki umrl pri obrambi domovine. Jasen znak, da plemiči niso bili le vrh družbene piramide s privilegiji, ampak so imeli tudi obveznosti, ki so presegle obveznosti običajnega ljudstva. Herbard Turjaški je to dobro razumel in svoje dolžnosti opravljal do bridkega konca.
Andrej Turjaški se je res rodil in umrl na Slovenskem, zavedati pa se moramo, da je bil po rodu Nemec, brez kapljice slovenske krvi. Tako kot celotno tedanje plemstvo v naših krajih. Nekaj plemičev se je k nam sicer priselilo iz Italije, svojega plemstva pa Slovenci nismo imeli, saj smo izgubili svojo samostojnost prej, preden se je domače plemstvo sploh razvilo.
Ta manko se nam še danes pozna v obliki nizke stopnje državotvornosti našega naroda. Tudi svojega meščanstva smo imeli malo, večino le-tega pa so uničili in pregnali komunisti leta 1945. Posledično se ne gre čuditi, če smo še vedno narod hlapcev, kar sicer dokazujejo tudi volilni rezultati vsaka štiri leta.