Slovenski rogonosci

Kdor molči, se strinja, pravi ljudska modrost. Ne strinjam se, zato pišem in to sporočam izvoljenim ter neizvoljenim, ki lomastijo po naši domovini in z veliko lahkomiselnostjo zlorabljajo vzvode oblastne moči ter se norčujejo iz državljanov. Dan za dnem kradejo, lažejo, varajo in nam nasajajo rogove.

Golobova skrb, ne ogorčenje

»Premier Golob ogorčen nad novim obračunom omrežnine odpovedal pot v Azerbajdžan,« smo lahko prebrali in slišali pred nekaj dnevi. V poročilih večinskih medijev v tem kratkem stavku naletimo na dva golobizma, da ne rečemo dve laži. Vzrok za odpoved verjetno tiči v dejstvu, da na pot ni bila povabljena njegova punca. V mohamedanskem svetu bi moral neporočeno »dekle« spremljati oče ali brat, ne pa kdorkoli, četudi je predsednik vlade. Nič hudega, če Golob v Bakuju ne sodeluje pri mlatenju prazne slame. Glede uspeha podnebne konference oziroma srečanja svetovnih politikov, sprenevedavih potnikov z zasebnimi letali, povesta vse in nič dve nasprotujoči si izjavi. Senilni sekretar OZN Guterres je namreč fosilna goriva označil za absurdna, gostitelj konference Alijev pa za darilo od boga. Konferenca je zgolj turizem na najvišji ravni v cvetočem Azerbajdžanu, prodajalcu lastnih in preprodajalcu ruskih energentov.

Golob ni ogorčen, ampak je zaskrbljen, zaskrbljen za svoje nedokončane elektro-posle na mestu predsednika vlade. Prvič zato, ker mu zmanjkuje časa za totalno pri(h)vatizacijo elektrogospodarstva in drugič, ker bo ob vrtoglavih omrežninah moral znižati ceno »svoje« električne energije za kupovanje socialnega miru pri vse bolj obubožanem prebivalstvu.

Ljubljanski neprosvetljeni absolutizem

Ljubljanska nadškofija je bila že spet prevarana, kakopak s strani župana Jankovića. Menda so podzemne garaže pod tržnico v popravljenem projektu umaknjene šestnajst metrov od semenišča in je s tem nadškofiji odvzeta pravice stranke v postopku pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Problem novogradnje ni v senci, razgledu in prometu ampak v motenih tokovih podtalnice in močnem tresenju pri gradnji, kar lahko usodno vpliva na semenišče, župnišče in ne nazadnje stolnico. Županova izjava »spoštovani subjekt s krasnim objektom v centru mesta« ni samo skrajni dosežek novoreka ampak tudi posmehovanje. Veliki intelektualec, ki za malo šalo opleta s tujkami, se je zaradi ločitve Cerkve od države izognil besedama nadškofija in stolnica. Ima na nekdanji Kurilniški za Bežigradom tudi subjekt z objektom zgrajenim s katarskim denarjem ali kaj drugega?

Dober posel za župana in občino je tudi Akademski kolegij (Baragovo semenišče). S pomočjo strokovnih in neodvisnih sodnikov ter takistih državnih uradnikov je bila ljubljanska škofija izigrana pri denacionalizaciji. Sodna in izvršna oblast ji je odrekla vlogo denacionalizacijskega upravičenca, kar naj bi bilo Semenišče kot samostojna pravna oseba in ne Nadškofija. Mestna občina Ljubljana, ki je (p)ostala lastnica tudi tistega dela kolegija, kjer so študentske sobe, je študente izganjala na cesto. Ob vsesplošnem pomanjkanju študentskih stanovanj je nastal velik problem. Zoki je obrnil ploščo in zdaj velikodušno prodaja(!) študentski dom ministrstvu oziroma državi.

Pred dolgo pričakovanim pričetkom gradnje ljubljanske avtobusne postaje ob Vilharjevi so načrtovalci prišli do spoznanja, da je predvideno zemljišče premajhno. Investitorjem stanovanjsko poslovnih stavb, ki jih že gradijo, je mestna oblast omogočila pozidavo prevelikega zemljišča. Urbanisti zdaj obljubljajo butalsko rešitev problema. Namesto ene avtobusne postaje bodo gradili dve. Druga bo na Trgu OF (ali Masarykovi) južno od železniške postaje. Javnost zavajajo z neobhodno potrebo po »južnem terminalu«. Kaže, da načrtovalce zanima predvsem korist od podražitve projekta, ne vidijo pa problemov logistike, ki jih povzročita dve postaji. So bili ti strokovnjaki že kdaj v tujini, z odprtimi očmi se ve? Marsikje (n. pr. Bilbao) je avtobusna postaja v središču mesta pod zemljo. Če bo Janković pod tržnico gradil kar štiri etaže, ni vrag, da se na Vilharjevi del peronov ne bi dalo umestiti v zgolj eni podzemni etaži.

Že vrsto let za Bežigradom propada »krasen objekt, ki ga je načrtoval svetovno priznani subjekt«. Bežigrajskemu stadionu se piše enaka usoda kot se je Kolizeju. Učakali smo njegov bridki konec in Anderlič je tam zgradili stanovanja za normalne ljudi (prosto po oglaševanju neprodanih stanovanj). Ko bo padel bežigrajski stadion, bo šel v pozabo vzrok za njegovo gradnjo in spomin na Evharistični kongres (1935) ter kongres Kristusa Kralja (1939). Repe-Pirjevec zgodovinarski podmladek bo jodlal samo še o domobranski prisegi (1944). Joc Pečečnik prav pohlevno čaka, na milostni trenutek, ko naj bi njegov solastniški delež bežigrajskega stadiona odkupila občina in/ali država. Vztrajno ter pridno čaka in kot predsednik Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) zanemarja interese kolegov podjetnikov, s katerimi oblast ravna kot svinja z mehom.

Obravnavane zadeve so le naključno izbran vzorec iz dolge vrste problemov, ki jih MOL hote ali nehote slabo rešuje.

Martinovanje

Kako prikladen je zaplet okrog letošnjega martinovanja v Leskovcu, da se ni potrebno ukvarjati z usodnimi vprašanji za narod in državo. Kjer hudič ne zmore, baba pripomore. V primeru odpovedanega martinovanja sta bili kar dve. Prvo je zmotil duhovnik v šolskih prostorih in blagoslov, drugo pa alkohol. Lokalni in državni politiki so se podelali v hlače in ravnali v nasprotju s pametjo in Ustavo. Ugledni pravniki, med njimi tudi sodniška in moralna avtoriteta Jan Zobec, so že spregovorili o pravni zablodi pri prepovedi in nevarnosti za nadaljnje kratenje človekovih pravic.

Ministrstvom za šolstvo, je butalsko bistroumno ugotovilo, da ponujanje alkohola v šolah ni dovoljeno. Kaj res? Neverjetno, kako daleč jim nese! Ja kdo pa je v soboto zvečer imel namen otrokom ponujati alkohol. Šolski prostori niso ministrovi ampak javno dobro. Kaj pa resnični problemi šolstva? Romsko problematiko rešujejo s kampanjo »anticiganizem«. Na lestvicah mednarodnih raziskav o izobraževanju in znanju mladine Slovenija vztrajno drsi navzdol. Kronično primanjkuje učiteljev, zato lahko poučuje kdorkoli, ki pride mimo. Človek ima nehote vtis, da šolska oblast pozorno in sistematično skrbi le zastrupljanje mladine z novodobnimi traparijami (teorija gender) Misijonarjem iz vrst LGBT+ so šolska vrata odprta na stežaj. Bo Robert Golob vrgel čez ramo tudi direktorico statističnega urada, ki je javnosti postregla s katastrofalnim podatkom, da ima kar 21,7 % slovenskih državljanov samo osnovnošolsko izobrazbo? Je to bera migracij ali kaj drugega?

Ministrici Asti Vrečko doslej še ni bilo postavljeno vprašanje o martinovanju (Slovenski festival vin) v Cankarjevem domu 14. in 15. novembra. V osrednji kulturni ustanovi sta bila ta dva večera tudi koncerta Slovenske filharmonije. Nesrečnikom, ki smo prišli na koncert, je že na glavnem vhodu udaril v nos smrad iz beznice. Po ozkih prehodih smo se drenjali do Gallusove dvorane. Če je bil v vinu alkohol, naj družno ugotavljata tovarišici Vonta in Vrečko. Blagoslova mošta/vina zanesljivo ni bilo, ker so duhovnika še pred odprtjem festivala poklicali iz Logatca, naj nemudoma pride mazilit umirajoče računalnike Stojmenove Duh, preden jih upepelijo. Donosnega posla z vinom se prav gotovo ne bi branili na Gospodarskem razstavišču, v Rogu, Cukrarni, Kinu Šiška ali celo v Titovih zavodih, kamor je tovarišica ministrica nezakonito preselila Dramo. Argument, da ga je Cankar rad cukal in naj zato pijančujemo v njegovem domu, ne more zdržati resne presoje.

Rogonosec in bikonosec

Za konec iz Ljubljane poglejmo še malo na Štajersko. Občani Hajdine niso samo rogonosci ampak tudi bikonosci. Bikonosec je nova štajerska različica za kranjskega Butalca. Zanikanje krščanske tradicije so že ponotranjili, zdaj so se, kot kaže, lotili brisanja sledi še starejšega verskega izročila antičnega Ptuja, kulta boga Mitre, ki je perzijski bog svetlobe in cikličnega obnavljanja življenja. Mitra ni nikakršen bikonosec ampak ubijalec bika pa če je to muzealcem na Ptuju in Hajdinčanom všeč ali ne. Bikonosca ni poznal Toporišič in zaman ga iščemo v SSKJ (Fran). V hajdinsko krožišče so postavili bronasti kip bikonosca in ne Mitre. Vsaj tako se hvalijo v javnih občilih. Gorje, da daleč ni ta dan, ko bodo vključujoči in multikulturni Slovenci Kristusa imenovali »križenosec«.

Kleni Slovenci smo rogonosci, tako Kranjci kot Štajerci, Primorci, Korošci in Prekmurci, ki nas oblast, »stroka« in »neodvisni« mediji neprestano varajo in pred našimi očmi posiljujejo ugrabljeno resnico in pravico. Do kdaj še? Američani so že spregledali. Jim bomo sledili?



2 komentarja

  1. Mi smo daleč za Američani. Preden bo nam prišlo, bo še veliko vode steklo po Savi. Naš zaostanek za razvitim svetom pa je vsak dan večji.

    Odgovori

Komentiraj