Pozimi leta 1573 so imeli kmetje na področju Posavja in Hrvaškega Zagorja vsega dovolj. Življenje je postalo ena velika beda. Na eni strani neprestani turški vpadi, na drugi država, ki jih je z davki obrala do kosti. Za povrh pa še njihovi neposredni fevdalni gospodarji, ki so jih do konca izrabili za delo na svojih poljih in si za povrh privoščili še njihove hčere.
28. januarja je prišlo do Velikega slovensko-hrvaškega upora. Začel se je v Zagorju in se po nekaj dneh razširil v Posavje in na Kozjansko na slovensko stran. Legenda pravi, da se je začelo na posestvih graščaka Tahija, drugi spet, da na posestvih grofa Erdodya.
Kakorkokoli že, v nekaj dneh se je oblikovala trojica voditeljev. Ilija Gregorić je bil nekdanji vojak, ki se je proti Turkom vojskoval v Krajini, drugi voditelj je bil kmet Ivan Pasanec, tretji in najpomembnejši pa Matija Gubec iz Stubic. Slednji je bil Tahijev podložnik v zagorski vasi Hišakovec pri Dolnjih Stubicah in je bil inkvilin, kar pomeni kmet brez zemlje. Gubec je postal nekakšni kmečki kralj, soborci so mu rekli beg.
Načrt upornih kmetov je bil, da bi odpravili oblast fevdalnega plemstva, ustanovili nekakšno kmečko državo oziroma kmečko samoupravo in v Zagrebu ustanovili cesarsko vlado. Sami bi pobirali davke in skrbeli za obrambo pred Turki, pokorni bi bili samo kralju in nadvojvodi. Z današnjega vidika nekoliko idealistično in nerealno, a tako je pač bilo.
Prvi dnevi upora so bili uspešni. Kmetje so razdejali vrsto gradov in vdrli v Brežice. Vojska se je razdelila na tri dele in ropala po posestvih velikašev. Kmalu je začetni zagon popustil in plemiška vojska se je hitro organizirala. Konec koncev je bila zaradi turške nevarnosti visoko usposobljena in vedno pripravljena na posredovanje. Kmečko vojsko, ki jo je vodil Ilija Gregorić, so porazili pri gradu Kunšperk 8. februarja. Naslednjega dne je prišlo do končne odločitve. Pri Stubici se množica kmetov ni mogla upirati profesionalni vojski pod vodstvom podbana Gašparja Alapića. Spopad vojska bi lahko primerjali s srečanjem mitralješke čete in Indijancev. Slednji niso imeli prav nobene možnosti. Kmetje so bili razbiti in neusmiljeno kaznovani. Navkljub svojemu prizadevanju za pravično stvar.
Vse tri voditelje so ujeli. Gubca in Pasanca so 15. februarja pripeljali na Markov trg v središče Zagreba. Najprej so do smrti mučili Pasanca, potem je na vrsto prišel Gubec. V opomin drugim. Temu so z razbeljenimi kleščami trgali meso, ga privezali na razbeljen železni prestol in mu na glavo pritisnili žarečo železno krono. Na koncu so ga razčetverili kot razbojnika. Leto pozneje so v Zagrebu usmrtili tudi Gregorića, ki mu je po bitki pri Kunšperku najprej uspelo pobegniti pred plemiško vojsko.
S tem je bilo upora konec in vzpostavil se je stari red. Le legenda o uporu je ostala, Gubec pa je postal narodni junak. Od upora je minilo že skoraj pet stoletij, a v narodnem spominu je Matija ostal kot upornik in tragični junak.
