Kulturna dediščina je največja vrednota človeštva. Zaradi kulturne dediščine je človek postal kulturen in sonaraven, sostvarstven. Zaradi nje človek gradi svoje življenje na ljubezni med ljudmi in do stvarstva. Zaradi nje se bo kulturno razvijal, pod pogojem, da jo bo spoštoval, ohranjal in negoval.
Slovenska kulturna dediščina je temelj slovenske kulture in s tem slovenskega naroda, ki nam zagotavlja identitetno prepoznavnost in bogati svetovno kulturo. Je odsev lepot slovenskega naravnega okolja, ki je eno izmed najlepših v Evropi in na svetu, kar nam priznavajo evropske strokovne ugotovitve in svetovne ankete. Zato si slovenska kultura vselej zasluži naše pozornosti, varnosti in dostopnosti.
Ukrepanje zaradi ogroženosti slovenske kulturne dediščine
Letošnje leto je proglašeno za Evropsko leto kulturne dediščine. Njegovo temeljno sporočilo je preprečiti ogroženost slovenske kulturne dediščine in s tem slovenske kulture nasploh. Na to plemenito našo dolžnost nas tudi opozarja Mednarodna konvencija o varovanju nesnovne (duhovne) kulturne dediščine in zakon o njeni ratifikaciji, slovenska ustava in naša ozaveščena vest, ki nam nalagajo, da:
- ozaveščamo javnost, o pomembnosti slovenske kulturne dediščine in njeno prepoznavanje, spoštovanje, varovanje ter dostopnost na lokalni in nacionalni ravni;
- ozaveščamo javnost, kakšne nevarnosti pretijo slovenski kulturni dediščini;
- nakazujemo, kaj je potrebno storiti, in ukrepamo, da dosežemo kulturne standarde varovanja slovenske kulturne dediščine.
Preizkus našega odnosa do slovenske kulturne dediščine
Najprej napravimo preizkus, kakšen je moj odnos do slovenske kulturne dediščine tako, da se vprašajmo:
- Ali poznam identitetne kulturne stebre slovenstva, ki so: slovenski jezik, slovenska pesem in glasba, začenši z ljudsko, večglasno petje, ritem valčka in polke, slovenska inštrumentalna glasba poleg vokalno inštrumentalne, slovenska alpska glasbila (diatonična harmonika, klarinet, bariton, bas, citre, gosli) , slovenska narodna noša, slovenske šege in reki ter navade?
- Ali mi zadrhti srce in zapoje duša, ko slišim lepo slovensko govorico, pesem in glasbo? Če mi, potem ima pri meni slovenska kultura častno in intimno mesto. V nasprotnem primeru pa je to zame kulturni alarm, da naj vzljubim svoj dom in slovensko kulturo?
- Ali si prizadevam, v odnosu do sebe in do drugih, za uveljavitev slovenskega jezika, slovenske pesmi, slovenske glasbe, slovenske noše, slovenskih šeg in rekov ter nasploh slovenskih vrednotnih navad? Pozitivni odgovori na ta vprašanja, pa ne pomenijo, da ne spoštujemo tudi tuje kulture.
Zdaj pa poglejmo primere, na kakšen način je slovenska kulturna dediščina ogrožena oziroma, koliko je slovenska kulturna dediščina prisotna in varovana v svojem celovitem obsegu v javnosti! Pomagajmo si s vprašanji in predlogi ukrepov za ohranjanje in negovanje slovenske kulturne dediščine.
Slovenski jezik je najpomembnejši kulturni temelj slovenstva
Zakaj izginja slovenski jezik iz javne rabe, pa čeprav nas na to opozarja tudi zakon o javni rabi slovenskega jezika? Zakaj lepe slovenske besede izpodrivajo tujke, ki siromašijo slovenski jezik, ko pa je splošno znano, da je slovenski jezik temeljni razpoznavni znak našega odnosa do našega doma, do naše domovine.
Nekaj negativnih primerov, ko tujke izpodrivajo naslednje lepe slovenske besede:
- nasvidenje, srečno, zbogom, lep pozdrav – izpodriva tujka jih čao;
- v redu, dobro, odlično, lepo – izpodriva jih tujka okej;
- zelo, močno, veliko, mnogo – izpodriva jih tujka ful;
- prosim, izvolite, tukaj, poglejte, glejte, tule, takole, to, ta – izpodriva jih izvorna tujka evo;
- kot – izpodriva jo tujka kao;
- seveda – izpodriva jo tujka valjda;
- daj, dajmo, gremo, pridi, pojdi – izpodriva jih izvorna tujka ajde;
- velja – izpodriva jo tujka važi;
- veselica – izpodrivata jo tujki fešta in žur;
- gneča – izpodriva jo tujka gužva;
- stoodsto – izpodriva jo tujka stoposto;
- komaj – izpodriva jo tujka jedva;
- marsikaj – izpodriva tujka svašta.
Če pomislimo, navedeno rabo tujk, ki opisujejo naše najlepše in najpogostejše občutke, so povzročili predvsem TV mediji. Ukrepi za izboljšanje ugotovljenega stanja so naslednji:
1. Mediji naj pri svojem delovanju spoštujejo in dosledno uporabljajo slovenske besede.
2. Nosilci varovanja slovenske kulture (državne ustanove, slovenisti, šolske ustanove in vsi, ki skrbijo za slovensko kulturno dediščino in nasploh slovensko kulturo), naj prevzamejo aktivno medijsko in siceršnjo vlogo, da opozarjajo na dosledno uporabo slovenskega jezika.
3. Vsak posameznik si naj prizadeva za uporabo slovenskih besed namesto tujk.
Slovensko petje je pomemben temelj slovenstva
Zakaj izginja slovenski alpski sonaravni pevski in glasbeni melos? Zakaj pri nas množično nastajajo tamburaške, in mandolinske skupine ter klape, ki množično pojejo dalmatinske in druge neslovenske pesmi in s tem onemogočajo ohranjanje slovenskega pevskega in glasbenega melosa?
1. Država naj spodbuja in ozavešča k ohranjanju slovenskega petja in slovenskega pevskega in glasbenega melosa.
2. Podobno naj ravna vsak, ki sodeluje v družbi, kjer se poje ali igra glasba.
Zakaj postopoma izginja večglasno petje, ki je slovenska kulturna značilnost in prepoznavnost ?
Kulturni nosilci si naj prizadevajo, da se ohranja večglasno petje kot slovenska pevska identitetna prepoznavnost.
Zakaj se že dlje časa uvaja nenaravno petje, ki prezira lep in čist pevski glas?
Nosilci kulture naj spodbujajo naravno petje, ki se odlikuje po naravnem, lepem, čistem glasu, ki seže do dna srca in duše in jo plemeniti.
Zakaj se na državnih Revijah slovenskih pevskih zborov pojejo tudi tuje pesmi in zakaj se te pojejo vedno ob zaključku nastopa skupine, da bi prejele še več aplavza kot slovenske pesmi?
Na revijah se naj zbori predstavijo s slovenskimi pesmimi, saj gre za državno revijo. Za tuje pesmi pa je dovolj drugih prireditev.
Zakaj državne ustanove poimenujejo slovensko narodno ljudsko pesem le kot » ljudsko pesem«? Ali ni že čas, da bobu rečemo bob?
Državne ustanove, kulturna društva in drugi prireditelji, se naj ne izogibajo izrazu »slovenske narodne «, ko je ta potreben.
Zakaj so ob druženjih skoraj izginile veselične pesmi in pevski običaji oziroma šege, za katere so značilne vesele pesmi, ki poudarjajo lepe medsebojne želje in prijateljske vezi, ob nekaterih pa pevci pokažejo tudi svoje igralske in rekreativne sposobnosti, kar še dodatno dvigne veselo razpoloženje? Po drugi strani pa se spodbujajo ekstremne šege (pustne, čarovniške na večer vseh svetih).
1. Na prireditvah, srečanjih in praznovanjih, naj bo del pesmi namenjenih pevskim šegam.
2. Državne ustanove, ki se ukvarjajo s slovensko kulturo, naj spodbujajo tudi ohranjanje slovenskih pevskih šeg.
3. Vsak posameznik naj v pevski skupini ali v družbi, kjer se poje, spodbudi, da se bodo o odpele tudi pevske šege.
Zakaj v Slovenskem pozdravu RTV ni delno zastopana tudi slovenska ljudska pesem in glasba?
RTV Slovenija naj uvrsti v Slovenski pozdrav tudi ljudsko petje in glasbo, da bo spoštovan in negovan temelj slovenske kulture.
Slovenska glasba je pomemben temelj slovenstva
Zakaj mnogi slovenski mediji poimenujejo slovensko narodno zabavno glasbo kot » govejo glasbo«, ko pa je logično, da je to omalovaževalen, žaljiv izraz, ki žali osebno dostojanstvo vseh, ki spoštujemo slovensko narodno zabavno glasbo, ki je eden izmed kulturnih temeljev slovenstva?
Mediji naj poskrbijo za spoštljiv in spodbujevalen odnos do slovenske glasbe in kulture nasploh, pri čemer naj zagotovijo, da ne bo prišlo do žalitev osebnega dostojanstva Slovencev.
Zakaj se premalo neguje pozitiven sodelovalen odnos med slovenskim ljudskim petjem in ljudsko glasbo na eni strani ter slovensko narodno zabavno glasbo s petjem na drugi strani?
Vsi kulturni nosilci naj ta odnos gojijo in spodbujajo iz izhodišča, da sta ti dve kulturni zvrsti v medsebojni povezanosti kot desnica in levica pri človeku.
Zakaj se tajijo slovenske inštrumentalne skladbe, ki so bile vedno značilne za Slovence in s katerimi smo v svetu najbolj prepoznavni ( Avsenikova Golica)? Zakaj ni na festivalih narodno zabavne glasbe že nekaj let nobene instrumentalne skladbe, ampak le vokalne ob spremljavi glasbil? Zakaj mladi ansambli ne znajo ali pa nočejo več ustvariti nobene instrumentalne skladbe, pri katerih lahko pokažejo svoje glasben veščine in glasbeni razpon?
1. Obvezna sestavina festivalov naj bodo spet instrumentalne skladbe.
2. Glasbene šole naj ozaveščajo mlade o pomenu inštrumentalnih skladb.
3. Mladi ansambli naj uvedejo v svoj ustvarjalni program tudi inštrumentalne skladbe.
Zakaj ni dostopna pristna slovenska kulturno dediščinska glasba, razen nekaterih maršev, pa čeprav je splošno znano, da so slovenski ljudski muzikanti poleg tega igrali kopico svojih skladb, za katere je bil značilen poudarjen ritem in odrezav zven igranja?
1. Ljudski muzikanti in narodno zabavni ansambli naj obvladajo tudi kulturno dediščinski stil igranja.
2. Glasbene šole naj učijo tudi osnove slovenskega ljudskega petja in ljudske glasbe in s tem omogočajo ustvarjanje izvirnih slovenskih skladb.
Zakaj državna ustanova ( JSKD ), ki sicer opravlja veliko plemenito poslanstvo na mnogih področjih slovenske kulture, programsko, organizacijsko in strokovno spodbuja igranje tamburaških in mandolinskih skupin, to je glasbil, ki so značilna za Hrvaško (če izvzamemo Belo Krajino in Prekmurje), ne pa tudi igranje slovenskih alpskih glasbil ( frajtonarice, klarineta, baritona, basa, gosli), ki so značilna za Slovenijo? Za tamburaške in mandolinske skupine prireja JSKD delavnice, seminarje, šole, pregledna srečanja in tekmovanja v Sloveniji in na Hrvaškem, kar se lahko prepričamo, če si ogledamo spletno stran JSKD. Zakaj nimajo enakih možnosti skupine, ki igrajo na diatonično harmoniko ali tudi tiste, ki igrajo klarinet, bariton, bas (vsaj za področje slovenske ljudske glasbe), torej glasbila, ki so značilna za Slovenijo? Zakaj so tisti, ki igrajo na tipična slovenska glasbila drugorazredni?
Država Slovenija naj preko svojih državnih ustanov spodbuja predvsem igranje glasbil, ki so kulturno dediščinsko značilna za Slovenijo in s tem zagotavlja slovensko kulturno prepoznavnost doma in v svetu, sicer bomo sčasoma pozabili na slovensko kulturo in se utopili v tuji kulturi.
Zakaj v mnogih trgovinah in gostiščih vrtijo le tujo glasbo, ne pa tudi slovensko, pa čeprav bi po logiki stvari morala biti pretežno le slovenska glasba, saj smo domači ne pa tuji kupci?
1. Gospodarska, trgovinska, gostinska in turistična združenja izdajo organizacijsko navodilo, da se naj vrti tudi oziroma predvsem slovenska glasba.
2. Kot kupci oziroma stranke povejmo prodajalcem, da želimo slovensko glasbo.
Zakaj večina narodno zabavnih in drugih ansamblov poje in igra tujo glasbo takrat, ko plesalci stojijo ali se premikajo oziroma plešejo v krogu ali verigah, ne pa slovensko glasbo oziroma pesmi, pa čeprav je splošno znano, da slovenska polka ob vrisku napravi tudi pri takšnem plesu največje razpoloženje, kar dokazujejo tudi slovenske folklorne skupine?
1. Narodno-zabavni in drugi ansambli naj vključijo čim več slovenske glasbe v svoj razvedrilni program in ga izvedejo na način, da bodo ljudje spoznali, da je najprimernejši za veselo vzdušje.
2. Kot udeleženci takšnih prireditev sami predlagajmo, da se naj se poje in igra čim več slovenske glasbe.
Zakaj v oddajo Kultura na RTV nima pravice dostopa tudi slovenska kulturna dediščina?
RTV Slovenija naj uvrsti v oddajo o kulturi tudi slovensko kulturno dediščino, da bo kultura prikazana celovito in ne le enostransko.
Zakaj se ob cestah in v mestih na veliko javno objavlja le tuja glasba ne pa tudi domača?
Država naj ustvari pogoje, ki bodo omogočali, da bo slovenska kultura lahko konkurenčna tuji kulturi tudi na prostem trgu.
Slovenska narodna noša
Zakaj ni slovenska narodna noša obvezna simbolna sestavina različnih prireditev in praznovanj (tako kot v sosednjih državah), kar bi praznovanja napravila še bolj praznično in zanimivo?
Državne ustanove in vsi, ki prirejajo javne državne in druge podobne prireditve, naj poskrbijo, da bodo slovenske narodne noše obvezna simbolna sestavina prireditve in praznovanj.
Zakaj ni narodna noša obvezen kulturno dediščinski element nastopov ljudskih pevcev in muzikantov na njihovih revijah in prireditvah ?
Nosilci kulturne dediščine naj poskrbijo, da bo narodna noša obvezen kulturno dediščinski element nastopov ljudskih pevcev in muzikantov.
Zakaj so narodne noše slovenskih dežel na državni ravni zapostavljene (Gorenjska, Štajerska, Koroška, Dolenjska, Primorska) v primerjavi z nošo obrobnih slovenskih pokrajin ( Bela Krajina in Prekmurje)? Ali je namen, da naj bi deželne slovenske noše zamenjale obrobne pokrajinske?
Državne ustanove in mediji naj poskrbijo uravnoteženo prikazovanje in obravnavanje noš slovenskih dežel in pokrajin.
Zakaj se mora svečana štajerska noša umikati širceljnu (predpasniku), ki se je uporabljal, da bi se manj umazala delovna obleka? Zakaj se lahko Gorenjci, Primorci, Dolenjci in Korošci ponašajo s svečano nošo, Štajerci pa ne?
Naj se uveljavi štajerska svečana noša v folklorah in drugod, razen, ko gre za prikaz delovnih običajev, pri katerih pa ni plesa. Za to naj se prizadeva, poleg folklornih skupin, tudi SAZU in JSKD.
Slovenski reki, šege in navade
Zakaj izginja slovenska vrednotna tradicija na področju odnosov med prodajalcem in kupcem oziroma med drugimi strankami v odnosih oziroma postopkih? Zakaj izginja vljuden in spoštljiv »prosim, izvolite, hvala« in se ga nadomešča s prostaškim »evo«?
1. Gospodarska, trgovinska, gostinska in turistična združenja ter delodajalci naj izdajo organizacijsko navodilo o ponovni vzpostavitvi vrednotnega odnosa med prodajalcem in kupcem.
2. Ko smo v vlogi kupca oziroma stranke, sami povejmo prodajalcu ali uradniku željo, da ima do nas vljuden in spoštljiv odnos, ne pa prostaški odnos.
Zakaj pisci člankov v medijih in politiki pogosto uporabljajo tuje reke in to celo v tujem jeziku? Lahko bi uporabili podobne slovenske reke, s katerimi bi povedali isto misel?
Mediji in politiki se naj potrudijo, da bodo uporabljali slovenske reke, sicer jih bomo pozabili.
Zakaj se sistematično ne ohranja slovenska vrednotna kulturna tradicija, ki jo odlikuje resnicoljubje, pravičnost, poštenost, delavnost, odgovornost in solidarnost, kar sta kot pozitivne lastnosti Slovencev v svojih pisnih delih omenjala Slomšek in Valvasor? Zakaj današnji pisci knjig in člankov opisujejo predvsem negativne značilnosti medsebojnih odnosov iz slovenske zgodovine, zanemarjajo pa pozitivne, ki bi nam omogočili pravičen odnos do prednikov in pozitivne zglede za sedanjost in prihodnost?
Državni organi in ustanove ter mediji, naj pristopijo sistematično k uveljavitvi slovenske vrednotne kulturne tradicije, ki nam bo omogočila uveljavitev naše pozitivne prepoznavnosti doma in v svetu in spodbudila naš vrednotni razvoj.
