Gledam zgodbo na enem izmed programov, kjer predvajajo tudi zgodovino nacizma. Poskušal bom nekako ponoviti zame bistvene poante. V zgodbi gre za umor več kot 200 prisilnih delavcev iz nekdanje Jugoslavije, ki so se ob koncu vojne vračali proti domu. Umor so izvedli zaslepljeni nacisti. Po odkritju grobov so našli tudi (vsaj nekatere) zločince in jih (sicer preveč milo) obsodili. Med pobitimi je tudi žrtev ene izmed sodelujočih družin v oddaji, mislim, da iz Srbije. Njenega trupla še niso našli. Skupina prostovoljcev še naprej išče neodkrite grobove. Podobnih zgodb je iz tistih časov seveda veliko. Vendar je za nas nekaj zanimivo.
Vnuk enega izmed obsojencev – morilcev pojasnjuje, da svoje otroke ozavešča o tem, kaj so počeli njihovi predniki, da se to ne bi nikoli več ponovilo. Pri tem opozori, da so dobili vse premile kazni, ker so bili mnogi sodniki še od prejšnjega časa, kar je tudi razumljivo, glede na to da novih niso mogli kar naenkrat najti. Tu bi jaz pripomnil, da nacizem ni nastal leta 1933, ko je prišel na oblast, temveč je zgodba mnogo daljša. Okuženost z nacionalnim in socialnim poudarkom oz. socializmom v nemški družbi (pa to ni bilo značilno samo za Nemčijo) je potekal vsaj od prihoda Bismarcka na oblast v Nemškem rajhu, kar je bilo pred vsaj 70 leti.
Nemci so postopno sprejeli dejstvo, da so njihovi očetje in dedje (tudi mame in babice) izvajali gnusne zločine nad tujci in pa predvsem tudi nad svojimi državljani (Judi, protinacisti, Romi itd.), ker se je tudi v Nemčiji izvajala neke vrste državljanska vojna. Kako pa je to pri nas, kjer so se izvajali enaki ali pa celo še bolj gnusni zločini nad sonarodnjaki in mnogimi posamezniki oz. celo skupinami, ki so se znašle na našem ozemlju v okrutni revolucionarni žetvi gospe s koso? Poglejmo našo aktualno realnost.
Kako pa mi?
Sočasno sta se dogajala dva dogodka, ki sta bila povsem drugače spremljana s strani dominantnih medijev. Sem verjetno eden redkih, ki ju tudi neposredno povezuje. Prvi je bil odprtje razstave »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin« v Zavodu sv. Stanislava. Drugi pa vsaj zame bizarni kongres Socialnih demokratov, ki sami sebe deklarativno razglašajo za ponosne naslednike morilcev, ki so izvedli poleg mnogih drugih zločinov tudi morijo pod Macesnovo goro. O razstavi skorajda niti besede (vsaj jaz nisem uspel zaslediti), medtem ko so o kongresu poročali skorajda toliko kot takrat, ko so bili komunisti tudi formalno popolni lastniki države. Da, treba je govoriti o lastništvu tako nad državo kot nad državljani. Ampak SD je samo eden izmed derivatov vsemogočne partije (oziroma Osvobodilne fronte in njene transmisije SZDL). Dva derivata (Gibanje Svoboda in Levica) sta ta trenutek del vladne koalicije (neformalno pa tudi dva predhodna derivata – Lista Marjana Šarca in Stranka Alenke Bratušek pa Desus itd.).
Že če malce pokritizirajo svoje, smo navdušeni
Negativna kadrovska selekcija in »zaslepljenost« (pragmatičnost?) volivcev je privedla do absurdne situacije, ko se trenutnih oblastnikov sramujejo celo »eminentni« komentatorji in nekdanji politiki, člani SD, kot so Jeretič, Pertinač, Pahor (mednje lahko štejemo celo Petriča) ipd. Lukšiča verjetno sploh ni vredno omenjati v tem kontekstu, ker je edino, kar ga moti, to, da ni on na oblasti.
Znajo marsikaj kritičnega reči (pogosto s pridihom sarkazma) o svojih nekdanjih »soborcih za boljši jutri«, nikakor pa niso sposobni izreči nekaj izjemno pomembnega: enoglasne obsodbe komunističnega režima za njihovo gnusno zločinsko delovanje med revolucijo in po popolni zasedbi vseh vzvodov oblasti. Predhodni režim obravnavajo kot nekaj povsem normalnega in legitimnega. Verjetno smo pa neskončno daleč od časa, ko bodo neposredni potomci nosilcev partijske oblasti (oz. partizanskih poveljnikov) kot so Ribičič, Šoltes, Ambrožič ipd., sposobni se distancirati od dejanj svojih očetov in dedov in celo učiti svoje potomce, da so bila njihova dejanja grozljiva in zavržna, tako kot to dela omenjen nemški vnuk nacističnega zločinca.
Noro in še bolj noro, naravnost groteskno
Prihaja najbolj grotesken čas, ko se slavijo in poveličujejo dejanja ter izvajalci teh dejanj, ki so v resnici najbolj obsojanja vredna v vsej slovenski zgodovini. Čas od OF-ovstva (27. april) do slavljenja rojstnega dneva »največjega sina jugoslovanskih narodov« (25. maj) je groteska brez primere. Če se le da, vsaj okoli 1. maja (t. i. prvomajske počitnice) skušam pobegniti iz Slovenije, ker se mi dejansko obrača želodec, ko vidim »zombije« v angleških uniformah s titovko z zvezdo na čelu romati »okoli okupiranega Novega mesta« (prav ste prebrali, tudi Novo mesto ima svojo »žico« in pohod okoli nje), veseljačenje na partizanskih mitingih za 1. maj ipd. Da o slavljenju eksekutorskih komunističnih trojk s pohodi okoli Ljubljane za 9. maj niti ne govorim. Takšne ideološke zlorabe otrok, kot se dogajajo v tem času, verjetno težko vidite še kje v vsaj kolikor toliko civiliziranem svetu.
Sami bomo morali najti pot iz tega lovljenja repa
Delovanje sedanje vlade (in oblastnikov, ki so jo nastavili) je logična posledica vsega zgoraj naštetega. Naivno je pričakovati, da nas bo civilizirala Evropa, ki v imenu pacifizacije nekako podpira status quo. Levica v Evropi celo aktivno podpira lomastenje levičarjev po vseh inštitucijah, desnica pa pri tem samo nemo opazuje – o vzrokih za to sem že pisal pred časom Vlada se je z navdušenjem odzvala na preverjanje stanja s strani EU.
Glede na vse zgoraj našteto je težko pričakovati, da se bo situacija izboljšala. Velika verjetnost je, da bomo imeli kmalu še mnogo bolj noro vlado, kot je sedanja. Prepričanje, da bomo enkrat dosegli dno in da bo prišlo do odboja brez tega, da temeljito očistimo s svojo dosedanjo zgodovino, ni možno. Mi z desne tega ne bomo zmogli, ker nimamo v resnici nobenih realnih vzvodov za to. V resnici nas je po vseh čistkah (med vojno, po vojni in s striktno selekcijo do dandanes za vse položaje v družbi) preprosto tudi premalo.
Od preobrazbe častilcev revolucije v civilizirane Evropejce je odvisna usoda vseh nas in naših potomcev
Namenoma sem uporabil nekaj imen. Odgovornost je vedno osebna in se je ne da samo preprosto pomesti pod posteljo (jo podružbiti). Vse je v resnici v rokah t. i. levičarjev. Če vsaj tisti, ki jim pogojno lahko rečemo, da so intelektualci (sicer za nekoga, ki še vedno verjame, da se socializem lahko izboljša, težko rečemo, da ravno upošteva razum oz. sprejema neizpodbitna dejstva), ne bodo dokončno sprejeli dejstva, da je bil prejšnji režim z vso zgodovinsko utežjo dejanj revolucionarnega nasilja zločinski in se ga je treba najmanj vsaj sramovati, možnosti za pobeg iz te spirale norosti ne moremo pričakovati. Dr. Dežman naj jim bo svetel vzgled. Kolikor mi je znano, ima tudi on svojo zgodovino prehoda od Savla v Pavla. Pristaši mafijske omerte (tako deluje tudi vsemogočna partija) namreč težko odpuščajo »izdajstva«. Zato je treba take posameznike, ki se upajo upreti zakonu omerte, še bolj spoštovati.
Desnica je nemočna, ker se manjše stranke iz zavisti in brez samorefleksije zaganjajo v največjo stranko SDS.
Mali stranki Nsi in SLS sta pomladili članstvo in zagnali novo agendo PROTI Janši. Recept za poraz.
Se kar strinjam, toda najti je treba odgovor na vprašanje, kaj bo rešilo problem slabega delovanja države.
Take probleme rešujejo post, molitev in dobra dela.
Še manj pomembna pripomba. Socialni poudarek ni negativna stvar. Če nekateri govorijo o socialnih problemih, to sploh ne pomeni, da jih v resnici rešujejo.
Med Nemčijo in Slovenijo je bistvena razlika. Nemčijo so po vojni okupirali zavezniki, odstranili z vodilnih funkcij večino nacistov in narod načrtno prevzgajali. Od tod čisto drugačno politično nastrojenje v današnji nemški družbi od slovenske. Nas pa leta 1990 ni nobeden okupiral in prevzgajal, ampak so že dve leti kasneje na oblast spet prišli komunisti in na njej ostali večino časa od takrat do danes.
Po vsem videzu so naši današnji ponosni nasledniki svojih komunističnih očetov še slabši od svojih prednikov. Opozoriti je potrebno, da je večina predvojnih komunistov izhajala iz relativno skromnih razmer in je imela določene osebne razloge za navdušenje nad socializmom. Njihovi potomci pa so rdeča buržoazija, čeprav nam tudi oni radi pridigajo o enakih želodcih. Svojih otrok ne vzgajajo v demokratičnem duhu, ampak ravno nasprotno.
Kot njihovi očetje so tudi oni prepričani, da jim oblast pripada kar po rojstvu, kot da so neko novodobno plemstvo. Res dobra potrditev obstoja Đilasovega novega razreda. Drži, da bomo Slovenci sami morali najti pot iz te zagate, nihče nam ne bo pomagal. Če je ne bomo, bo ogrožen naš obstoj.