Novela Zakona o tujcih je tako v Državnem zboru RS kot tudi v medijih spodbudila živahne razprave. O razpravah v DZ RS sem dobil vtis, da so bili dokaj celovito predstavljeni argumenti za in proti, pač odvisno od stališč posameznih poslancev. Nasprotno pa imam vtis, da so bili v medijih, konkretno imam tukaj v mislih Delo, navedeni samo argumenti proti in so bili argumenti za sprejetje novele zakona spregledani ali zanemarjeni. Posebno me preseneča, da so tudi znane osebnosti slovenskega političnega prostora zavzele tako enostranski pogled na problematiko migrantstva in begunstva. V mislih imam članka objavljena pretekli teden v rubriki Mnenja dr. Cirila Ribičiča: Ustava in položaj tujcev in dr. Neže Kogovšek Šalamon: Odrekanje pravice do azilnega postopka. V obeh so obširno razložene pravice migrantov in ni niti besede o pravicah ljudi, ki živijo v državah, kamor so ti namenjeni.
V Evropi in širše v državah, ki ustavno in politično pripadajo zahodni civilizaciji, kot jo je npr. definiral Bernard Russell, je imel razvoj pojma, kot so človekove pravice in svoboščine, svojo specifično pot. V začetku 19. stoletja sta se v Evropi osnovnim človekovim pravicam pridružili in uveljavili dve novi, to je pravica do demokratične državne ureditve in pravica oblikovati nacionalno državo. Udejanjanje teh dveh pravic je postalo osnova političnega programa vseh sredinskih, meščanskih strank. Res je tudi, da ti dve pravici nista bili spoštovani in priznani od vseh. Bili sta v jasnem nasprotju z marxistično družbeno dogmo, ki se zavzema za diktaturo proletariata in odmiranje države. Nasprotovali so jima tudi fašistično in nacistično usmerjeni posamezniki. Drugačen odnos do njiju je prevladoval tudi v nekaterih neevropskih civilizacijskih krogih. Bili pa sta ti dve pravici dosledno spoštovani pri oblikovanju nove Evrope po 2. svetovni vojni na zahodu in po propadu komunizma tudi na vzhodu. Na njiju je bila oblikovana tudi Evropska unija kot povezava nacionalnih držav. Prav tako na njih torej sloni evropski pravni red, ki si ga je srčno želela velika večina Slovencev ves čas komunistične diktature in smo si ju uspeli zagotoviti šele po vzcvetu slovenske pomladi začetkom devetdesetih let preteklega stoletja. Verjamem, da je želja in interes velike večine Slovencev samostojna in demokratična Slovenija, ideal, za katerega so si prizadevale številne generacije naših predhodnikov.
V dobi množičnih migracij ne glede na njihov vzrok so človekove pravice migrantov in prebivalcev ciljnih nacionalnih držav delno v koliziji. Tega noben razpravljavec ne bi smel spregledati. Treba je najti kompromis, ki bo uravnotežil nasprotujoče si človekove pravice. Jaz vsekakor dajem pravicam Evropejcev do demokracije in varne nacionalne države večjo težo od velikokrat dvomljivih pravic prebivalcev Bližnjega vzhoda in Subsaharske Afrike do množičnih migracij v Evropo. To še toliko bolj velja za Slovenijo, saj nobene od sosednjih držav, od koder k nam prihajajo migranti, ne moremo označiti kot nedemokratično, kjer bi bilo ogroženo njihovo življenje.
Iz vsega povedanega sledi, da je Novela zakona o tujcih povsem upravičena, bi si pa v posameznih točkah želel več eksplicitnosti. Želim si jasnejšo dikcijo, da bo pravica Slovencev do nacionalne države dosledno spoštovana, da je to osnova za vsa določila v Noveli. Nadalje bi bilo treba eksplicitno povedati, da so vse naše sosede, tudi članice EU, pravne države, ki spoštujejo človekove pravice in svoboščine in da bomo vse migrante obravnavali kot ekonomske, saj jim je zaščita, v kolikor so jo potrebovali, v teh državah že zagotovljena. Jasno bi moralo biti določeno, da ilegalen prestop meje, pomeni izgubo kakršne koli možnosti za bivanje na ozemlju Slovenije, saj prekršek ne sme voditi do bonitet.
Naj za zaključek še enkrat poudarim osnovno misel. Pravice migrantov do migracij v Slovenijo in Evropo, če so to sploh njihove pravice, ter pravica Slovencev in drugih državljanov EU, da oblikujejo varne nacionalne države in demokratično odločajo o njihovih zakonih so delno v koliziji. Smiselna razrešitev te kolizije je možna edino na ta način, da se da prednost evropskim civilizacijskim normam, demokraciji in pravici oblikovati ter krepitvi varne in visoko civilizirane nacionalne države.
