Slovenija na Švedskem ali kako se Švedi igrajo Šarca

Morda zveni čudno, toda zdi se, da se na Švedskem tri tedne po parlamentarnih volitvah igrajo Slovenijo. Vsaj možnosti in skušnjave, ki se zaradi volilnega izida odpirajo, vsaj na prvi pogled na moč spominjajo na genezo Šarčeve vlade.

Abonma na oblast

Takoj na začetku je treba povedati, da kljub zemljepisni, kulturni, gospodarski in še kakšni oddaljenosti severno deželo s podalpsko republiko povezuje vsaj ena bistvena značilnost političnega sistema. Tudi tam v Skandinaviji je bilo namreč v zadnjih osemdesetih letih hudičevo težko priti do spremembe oblasti, bistveno težje celo kot v danski, norveški in finski soseščini, kjer sta se vsaj od šestdesetih let levo- in desnosredinski blok kar lepo izmenjevala na vladnih foteljih. Ne pa v največji skandinavski državi. Tam je bila politična levica, utelešena v socialnih demokratih, na oblasti neprekinjeno od 1936 do 1976, pa tudi pozneje jo je do leta 2006 dala iz rok za vsega devet let. Šele konservativcu Fredriku Reinfeldtu se je nato posrečilo, da je na čelu desnosredinskega kabineta zvozil dva polna zaporedna mandata., kar je sicer nekaj, kar ni slovenski vsebinski opoziciji  na oblast abonirani opciji v skoraj tridesetih letih ni uspelo še nikdar.

Socialdemokratsko kraljestvo pa se  je praktično zrušilo zaradi nečesa drugega. S precej zamude glede na ostale skandinavske države se je tudi na Švedskem pojavila močna protipriseljenska stranka, kakršne so na Norveškem in Danskem stalnica že desetletja, na Finskem pa tudi že nekaj časa. Prvi tovrstni poskus je v začetku devetdesetih let ostal epizoda za en mandat. Deset let nazaj so zdaj trendovski švedski demokrati vegetirali pod dvema odstotkoma. Komaj 2010 so se prebili v parlament, pred štirimi leti presegli deset odstotkov in se letos zavihteli na šestino volilnih glasov. Na vrhuncu migrantske krize 2015 in 2016 in nekaj mesecev pred volitvami se ni zdelo nemogoče niti, da bi posamič dosegli prvo mesto, Nazadnje se je ponovil iz Francije iz Avstrije znani vzorec, po katerem so zmerni konservativni volivci v strahu pred uspehom populistov glasovali za socialdemokrate, ki so tako prepričljivo ostali prvi, čeprav s tako slabim izplenom, kot ga ni bilo že stoletje. Tudi konservativci so kljub “shujševalni kuri” predvsem v Stockholmu ostali pred švedskimi demokrati.

Slovenske možnosti

Kljub temu ne leva ne desna sredina nista dobili večine. Ključ do nje je varno spravljen v rokah 62 (od 349) poslancev švedskih demokratov. Stranke, ki so podpirale že dosedanjo vlado premierja Stefana Löfvena, socialdemokrati, zeleni in Leva stranka, ki se je do leta 1990 še dičila s komunističnim poimenovanjem, imajo skupaj 144 sedežev. Štiri stranke desne sredine, konservativci, liberalci, krščanski demokrati in podeželska Stranka centra, imajo natanko sedež manj.

Temeljno vprašanje za desno sredino je, ali ji je dovoljeno odigrati “šarca” in se nasloniti na švedske demokrate, ki v švedskem primeru predstavljajo našo Levico, le da z drugačnim predznakom. Švedski demokrati seveda enako kot pri nas Levica komaj čakajo, da se v polnosti integrirajo v politični sistem. Navsezadnje so se na podoben način že integrirale kolegice drugod po Skandinaviji, Napredna stranka na Norveškem, Danska ljudska stranka na Danskem in po nekaj zmajevanja z glavo nekdanja, vmes preimenovana in razpadla Stranka pravih Fincev. Slednja oziroma tisto, kar je od nje ostalo, in Napredna stranka na Norveškem sta trenutno del vladajočih koalicij, Danska ljudska stranka dansko desnosredinsko vlado podpira od zunaj. S sodelovanjem  levice, tj. po večini nekdanjih komunističnih strank, v Skandinaviji tako ali tako ni bilo pretiranih težav.

“Slovenski scenarij” je v stockholmskem parlamentu že deloval pretekli torek, ko je desnosredinsko zavezništvo četverice skupaj s švedskimi demokrati izglasovalo nezaupnico predsedniku vlade Löfvenu in postavilo svojega predsednika parlamenta iz vrst konservativcev. Predsednik parlamenta pa je, odkar so leta 1973 dokončno pristrigli peruti kralju, ki nima praktično nobenih pristojnosti več, tisti, ki na Švedskem podeljuje mandat za sestavo vlade. Drugače kot pred volitvami očitno dve stranki desnosredinskega zavezništva nista več čisto prepričani, da ne bi šli v španovijo s švedskimi demokrati niti pod razno, toda dve drugi grozita, da bosta v primeru “slovenskega scenarija” v vladi takoj zapustili blok, katerega del sta praktično osemdeset let.

Relativni zmagovalec se ne da

 Tudi zato Stefan Löfven misli, da se bo kljub izglasovani nezaupnici nazadnje najslajše vseeno smejal on. Kot relativnega zmagovalca se ga da namreč enako kot Janšo v Sloveniji zaobiti samo s praskanjem po robu, ki je bil doslej na Švedskem tabu. Pri tem je treba sicer pristaviti, da relativna večina v švedski in skandinavski parlamentarni praksi nima takšne teže kot drugod v Evropi. Šteje rezultat bloka. To se je na Švedskem najbolj pokazalo leta 1979, ko so štiri stranke z desne skupaj pridelale 175 sedežev, socialdemokrati s krepko relativno večino in komunisti pa 174, a ni bilo dvoma, da bodo desni ostali na oblasti.

Alternativa obvozu bi – spet kot v Sloveniji – bila široka koalicija, ki bi presegla blokovsko delitev na levico in desnico. Toda z velikimi koalicijami niti na severu nimajo nič kaj več izkušenj kot pod Alpami. Socialdemokrati so v petdesetih letih na kratko sicer sodelovali s takratnimi agrarci, predniki Stranke centra, toda to je tako rekoč vse. Je pa res, da je levosredinsko vlado že doslej reševalo zgolj to, da desna sredina in švedski demokrati niso stopili skupaj. Dosedanji premier bi zdaj seveda sodeloval preko običajnih meja. A je pri tem izbirčen. Rad bi se izognil partnerstvu z drugo največjo stranko, konservativci, še vedno pa bi ohranil navezo na Levo stranko, kar je kajpak nesprejemljivo za katero koli stranko z desne ali sredine.

Končno so imeli na desni še zanimivejšo rešitev. Vlado bi sestavila njihova četverivca, od zunaj pa bi jo podpirali kar socialdemokrati. Seveda se je kmalu pokazalo, da možnosti za ogled takega filma ni.