Naše rojake »down under« sem imel priložnost obiskati jeseni leta 2017. Zanimalo me je predvsem, koliko so slovenske skupnosti še žive, kako so se spreminjale skozi čas in kakšni so obeti za prihodnost.
Pogled v zgodovino naseljevanja
Avstralija je bila kot najbolj oddaljena celina za Slovence dolgo precej neatraktivna. Do konca prve svetovne vojne so na njeno zemljo stopili le posamezniki slovenskega rodu, po večini pomorščaki ali avanturisti. Ko so v 20. letih prejšnjega stoletja ZDA vse bolj omejevale preseljevanje, je absolutni primat po številu izseljencev s slovenskega etničnega ozemlja prevzela Južna Amerika, predvsem Argentina, povečalo pa se je tudi število rojakov, ki se je odločilo za plovbo do Avstralije. Največ je bilo Primorcev, poleg njih pa tudi Belokranjci in Notranjci. Sedma številka Izseljenske knjižnice, ki jo je leta 1936 izdala Družba sv. Rafaela, navaja, da je takrat v Avstraliji živelo 700 Slovencev.
Večji val slovenskega naseljevanja je Avstralijo zajel po koncu druge svetovne vojne, najprej iz taborišč v Avstriji in Italiji, kasneje v 50. in 60. letih pa s prebegi čez mejo. Tem so nato sledili tudi legalni izseljenci, ki so odšli s potnimi listi. Množično priseljevanje se je ustavilo sredi 70. let, ko naj bi v Avstraliji živelo med 25.000 in 30.000 Slovencev. Med njimi je bilo največ Primorcev, sledili so Prekmurci, Štajerci, Belokranjci in Notranjci.
S Primorske se je daleč največ ljudi izselilo iz Brkinov. Daleč daleč največ. Ko se človek zazre v to realnost (pa se Brkinci seveda niso selili le v Avstralijo, ampak tudi drugod po svetu, pa tudi v Trst, Koper in druga okoliška mesta), se zave, kako zelo je bilo demografsko opustošeno to območje in še bolj začuti ozadje današnjih izpraznjenih vasi. Precej Primorcev v Avstraliji je tudi iz Vipavske doline in Krasa.
Prebežniki so svojo pot pogosto čakali v taboriščih v Italiji, kjer so čakali na prosta mesta na ladjah in vstopna dovoljenja Avstralije. Po prihodu v novo domovino so morali dve leti delati na dodeljenem delovnem mestu, da niso izgubili statusa ter da so odplačali vožnjo. Poleg težke industrije (npr. železarske) so pogoste delali na plantažah sladkornega trsa, v gradbeništvu, kasneje pa pri gradnji električnih elektrarn v Snowy Mountains in na Tasmaniji.
Nastanek impresivne slovenske infrastrukture
Po drugi svetovni vojni se je v dveh desetletjih in pol v Avstralijo preselilo veliko število ljudi, pretežno enake starosti. Prišlo je sicer tudi do kar nekaj mešanih zakonov (večinoma slovenskih fantov, ki jih je bilo več, običajno s priseljenkami drugih narodnosti), kar pa je vodilo tudi v asimilacijo. A večina se je ob koncih tedna po garaškem delu najboljše počutila v slovenski družbi, zato so se hitro začeli med seboj povezovati in že kmalu razmišljali o svojih prostorih. Začetki so izgledali takole: ob koncih tedna so se za druženja dobivali v parkih in imeli piknike na prostem, ali se srečevali v lokalih. Za zabavo, a tudi za zbiranje sredstev so začeli prirejati razne plese, za katere so dvorane najemali. Ena izmed sogovornic se je spominjala, da so si kozarce sposojali, jih prali na njihovem vrtu, sestanke imeli v garaži in tako prihranili čim več sredstev. Najprej so ta namenili nakupu parcele, kjer so začeli s pikniki. Temu je običajno sledila koča ali manjša zgradba, nato, ko so dovolj prihranili, pa zgradili velike domove, s pripadajočimi parki in igrišči. Od prvih zbiranj sredstev do končne postavitve današnjih domov so včasih trajala tudi tri desetletja. Večina domov je bilo dokončanih v 80. letih. Ena izmed takratnih organizatork mi je pripovedovala, kako je tik pred začetkom prireditve izvedela, da ji je doma umrla mama. »Mama na parah, jaz pa nasmejano stregla ljudi. Do konca dogodka nisem nikomur nič povedala, vedela sem, da me potrebujejo in stvar ne sme spodleteti, če hočemo pravočasno nabrati dovolj denarja, da nam ara ne zapade« so bile njene besede.
Nastajale so mlade družine, nekateri so kot par prišli že iz Slovenije, drugi so se spoznali pod južnim križem. Število otrok je bilo veliko in klube so napolnile številne dejavnosti – sobotne šole slovenščine, mladinske folklorne skupine, pevski zbori, za odrasle pa balinanje in drugi športi, kartanje. Na kratko: cele konce tedna so številni preživljali v povsem slovenskem okolju sredi Avstralije.
V štirih desetletjih pa se je marsikaj spremenilo. Impresivna infrastruktura, ki je rezultat prostovoljnega dela in prihrankov rojakov še vedno stoji, vse težje pa je klube napolniti z dejavnostmi.
Ideološka diferenciacija
Poleg verskih središč (o katerih več naslednjič) so bila osrednja zbirališča slovenska društva. V Melbournu, kjer živi največ Slovencev, delujejo kar štirje slovenski klubi, v približno 75 km oddaljenem Geelongu pa še eden. V Sydneyu, drugem največjem slovenskem centru, delujeta dva kluba ter še po eden v uro in pol oddaljenem Wollongongu in dve uri oddaljenem Newcastlu. Razlogov, da so se Slovenci združili v več različnih klubov je več:
- Razdalje: dokler človek ne v živo začuti obsežnosti avstralskih razdalj, si jih res težko predstavlja. Voziti skozi mesto tudi skoraj 100 km je očiten razlog, da se je srečevati le v enem klubu težko.
- Število ljudi: Slovencev v Melbornu in Sydneyu je bilo toliko, da njihovo delovanje le v enem klubu bilo zelo težko izvedljivo. Že zaradi samega prostora, še bolj pa človeških rok, ki ob dogodkih skrbijo za hrano, pijačo itd.
- Regionalizem: vezi med rojaki iz istega dela domovine (Primorske, Štajerske itd.) so močnejše, kot do ostalih regij.
- Ideološke razpoke: vprašanje odnosa do Jugoslavije in komunizma je bilo vsekakor pomembno. Opredelitve pa niso bile tako enoznačne, kot je bilo to recimo v Argentini, ZDA, pa tudi evropskih državah.
Glede na pogovore z ljudmi v teh slovenskih skupnostih ocenjujem, da je velika večina Slovencev, ki se je odselila v Avstralijo, zbežala čez mejo. Čez palec bi rekel, da je takih mogoče celo do devet desetin. A tudi med temi sem našel takšne, ki do Jugoslavije in socializma čutijo nostalgijo. Na drugi strani pa tudi med temi, ki so čez mejo prišli legalno, najdeš tako take sogovornike, ki za bivšimi časi še vedno hrepenijo, kot tudi takšne, ki komunizem ostro zavračajo in pravijo, da se ga Slovenija še ni dovolj otresla.
Kot »rdeči«, »socialistični«, oziroma »filojugoslovanski«, različne oznake so se uporabljale, sta se šteli predvsem dve društvi – Jadran v Melbournu in Triglav v Sydneyu. A tudi ti dve društvi imata kapelici, ob obiskih slovenskih škofov v času Jugoslavije (omenjali so mi obiske škofov Jenka, Leniča in Šuštarja) so ti obiskali tudi ta dva kluba in blagoslavljali zemljišči, kluba in kapelici. Po pripovedovanju njihovih članov, se jih je za naklonjene komunizmu štelo predvsem zato, ker so za razliko od ostalih domov ohranjali stike z jugoslovanskim veleposlaništvom in Slovensko izseljensko matico. V teh dveh klubih je bila tudi izobešena zastava z rdečo zvezdo (v ostalih pa ne), slovenščino pa sta poučevali učiteljici iz Slovenije, medtem ko so bile v ostalih klubih učiteljice prostovoljke iz skupnosti. V teh dveh domovih so učenci tako nosili tudi rdeče rutke. Zanimivo pa je, da je ena izmed teh učiteljic ni bila poslana iz Jugoslavije, ampak je čem mejo ušla, kljub temu pa ohranila naklonjenost režimu. Kako so različne struje sobivale kaže tudi to, da sta otroke v Jadranu vsako leto skupaj obiskala Miklavž in Dedek Mraz.
»Triestini«
V vseh izseljenskih (enako pa velja tudi za priseljenske skupnosti v Sloveniji) skupnosti je značilno, da se etnično poveže le del rojakov, drugi pa se porazgubijo in asimilirajo. Takšno je pač življenje. V Avstraliji pa sem zaznal še eno dodatno razsežnost. Med Primorci, ki so se izseljevali, so bili številni tudi s Tržaške, takratne cone A Svobodnega tržaškega ozemlja. Ko je ta del leta 1954 pripadel Italiji, so se izselili, številni med njimi so bili anglo-ameriški policaji. Povezali so se v svoje društvo, kjer so bili skupaj Slovenci, Italijani in Hrvati, v statutu pa so imeli člen, da so vsi triestini (tržačani) in da je prepovedano izobešanje italijanskih simbolov. Kar nekaj časa je to delovalo, Slovenci so celo predsedovali društvu, spremenilo pa se je, ko se je v Avstralijo priselilo precej ezulov in so se ti vključili v te strukture.
Ocenjuje se, da se je s Tržaškega v 50. letih izselilo v Avstralijo kar okoli 2500 Slovencev. Pavel Strajn je na podlagi šolskih statistik (število izpisanih otrok) izračunal, da je bilo kar 30 % vseh, ki se je takrat izselilo s Tržaške, Slovencev. Mednje spada tudi bojda eden največjih strokovnjakov za opale na svetu, Sisto Rukin, po rodu iz Nabrežine. V slovenska društva, ki so veljala za »bela« se pogosto niso vključili tudi zaradi različnih pogledov na dogajanje med drugo svetovno vojno.
Nekateri Primorci so se vključili tudi v druga italijanska društva (Giuliani nel mondo), deloma zato, ker so bili že delno asimilirani, saj so doma živeli v večinsko italijanskem okolju, deloma pa očitno ker so računali, da se vendarle v Avstraliji bolje sliši biti Italijan kot Jugoslovan. Ti ljudje so bili izgubljeni in zgodbe bi bile pozabljene, če jih ne bi v raznih bolnišnicah in domovih za ostarele našle medicinske sestre po rodu Slovenke. Nekatere je bilo potrebno prepričevati, da je po imenu razvidno, da so Slovenci in so to naposled priznali. Drugi so sami postali nostalgični na stara leta in se sami razgovorili. Tretji pa so zaradi demence znali govoriti le še slovensko in jih sorodniki sploh niso razumeli, dokler uganke niso rešile te slovenske medicinske sestre, ki so otrokom razvozlale kateri jezik starši sploh govorijo in kaj so torej po rodu. Življenje piše čudne zgodbe.
Ne bo presenečenje če zapišem, da so se v svoja društva povezali tudi rojaki iz Benečije. Kot drugod po svetu je tudi tukaj njihova izključno lokalna identiteta in znanje le narečne oblike slovenščine botrovalo, da so se povezali ločeno. Tudi ta društva še danes delujejo (v Melbournu, Sydneyu in Brisbanu