Vir: Aljoša. Z imenovanjem msgr. dr. Jurija Bizjaka za novega škofa ordinarija v Kopru, se za najbolj zahodno slovensko škofijo končuje pomembno obdobje. To dobo je najbolj zaznamoval škof Metod Pirih, ki je škofijo vodil skoraj tri desetletja in je poznal ne samo kraje in župnije, ampak tudi ljudi, ki v njej prebivamo. Nekoč je omenil, da je v času svoje službe obiskal vsaj štirikrat vse cerkve v škofiji … Bolj kot cerkve so pomembni ljudje in kdor se je srečal s škofom Metodom ve, da se je skušal približati in prisluhniti vsakemu človeku.
Končuje se doba škofa, ki je bil imenovan na to mesto v času komunizma, morda še na sledi tiste vatikanske ostpolitik, ki je postavljala ”politično korektne” škofe, da bi bili pastirji in ne politiki. Prav gotovo je bil škof Metod pastir, ki je pustil politiko in visoke finance pri miru ter se posvetil pastorali ljudi. Morda bo nekdo nekoč zbral vse gradnje, prenove in druge pomembne dosežke njegovega ”pontifikata” v obsežen zbornik, vendar tukaj bi izpostavil predvsem tri stebre, ki jih denar ne more kupiti in politika ne more zagotoviti.
Prvi ponos naše škofije je nedvomno Škofijska Karitas Koper, ki v 165 župnijah združuje skoraj 3.000 prostovoljcev (od the je 1.478 stalnih in cca. 1.500 občasnih prostovoljcev). Poleg klasičnega deljenja prehranskih paketov izvaja tudi preventivne in druge humanitarne programe, ki številnim Primorcem lajšajo bremena te krize. To ustanovo je škof Metod ustanovil v času debelih krav, ko so vse delnice samo rasle … in kako prav pride danes, ko zaradi teh delnic, mnogi nimajo niti za kruh.
Drugi dosežek je škofijska gimnazija, ki naši družbi zagotavlja izobražene in razgledane mlade, da lahko upamo v bolj civilizirano in etično prihodnost. Brez dobre šole ne more biti dobre prihodnosti za celotno družbo.
Tretji steber so verska glasila, ki so se vsa po vrsti rodila v naši škofiji kot lokalni medij in so danes postala nacionalno razširjena: tednik Družina (v teh dneh praznuje svojo 60. obletnico), mesečnik oz. založba Ognjišče in Radio Ognjišče.
Poleg vsega tega ”materialnega” so tudi številni duhovniki, ki na župnijah opravljajo pogosto neopazno in ponižno skrb za drugega. Danes ni več moderno govoriti o dobrih duhovnikih, ker beremo samo o slabih, pokvarjenih, požrešnih in čudaških osebkih s talarji za oltarjem, vendar v tej zahodni škofiji boste opazili, da je še moderno govoriti tudi o dobrih duhovnikih. Ker so in delajo dobro.
Škofu Metodu ob koncu njegove službe gre zahvala za delo, trud in vztrajnost. Najbrž pogosto mu ni bilo lahko in je kot človek zagrešil precej napak. A vendar dobra dela ostanejo in so tista, po katerih si nekoga najbolj zapomnemo. Sedaj je prišel čas, da se odpočije in še naprej živi s to skupnostjo, kot del naše škofije.
S škofom Jurijem se začenja nova doba, ki – če Bog da – jo bo naš novi škof zaznamoval s svojim desetletjem. Prehajamo torej v dobo Svetega pisma, ki je neizčrpen zaklad modrosti, učenosti in človekovega iskanja Božje podobe.
