Janez XIII. je hotel aggiornamento, zdaj pa je za nas prišel čas streznitve, soočenja z resnico.
Ko sem pred več kot četrt stoletja prišel v Evropo, me je naša mami opozorila na nekatere težave Cerkve v Zahodni Evropi (pomanjkanje duhovnikov, uporno ljudstvo, brezvestno prejemanje zakramentov, nevera, ipd.). V Sloveniji je bilo drugače. Cerkveno javno mnenje je bilo prepričano, da smo »boljši«. Pomanjkanje duhovnikov je bilo blago, tradicija močna, obisk nedeljskega bogoslužja nepojmljivo visok, obisk veroučne šole množičen, ljudstvo mirno in krotko, stanje klera brez večjih pretresov … Včasih se je zdelo, da so mnogi cerkveni ljudje prav zadovoljni s tiranijo titoizma, ker to prinaša Cerkvi pravzaprav velike koristi, da o družbenem ugledu niti ne govorimo. Pa je vsaka tiranija greh in stanje nesvobode krivično. Ko smo uspeli odpraviti titoizem, ko smo sneli z naših državnih simbolov rdečo zvezdo, ki predstavlja vse zlo, ki smo ga morali prenašati, ko smo postali ne le neodvisni, ampak predvsem svobodni, se je pokazalo, da smo sami sebe varali in si zatiskali oči nad tlečimi problemi, ki jih nismo reševali.
Cerkveno občestvo je živelo v modelu »župnik je bog in batina«. Tik pred osamosvojitvijo se je končalo obdobje »velike zidarske prenove«, ki je duhovnikom vzelo najboljša leta in moči. Potrebno delo pa je – priznajmo si – duhovnike spremenila v gradbene strokovnjake, vzdrževalce kulturne dediščine a nam vzela sloves dušnih pastirjev, strokovnjakov za človeško dušo in smerokazov na poti zveličanja. Na koncu pa so nam iz SV še pripravili kašo, ki nam je vzela tudi ugled »dobrih oskrbnikov«. Zdaj smo torej na dnu, brez glave, brez pastirjev, brez ugleda, brez moči, brez denarja, z dolgovi, brez množičnosti, ki je bila argument za mnoge naše cerkvene poteze. Dohitela nas je resničnost, ki je nismo hoteli videti in se nanjo nismo pripravljali. Čas je za streznitev, čas je za pogum, da priznamo svoje grehe, krivdo in slabosti. Nihče ni brez greha. Škofje, ki so imeli radi množične birme in hodili na pasje procesije. Duhovniki, ki so gledali bolj na kamne kakor na srca ljudi. Laiki, ki so se otresali vsake svoje skrbi za družbo v kateri živijo in se zatekali v intimo svojih družin. Vsi skupaj pa smo le govorili o Kristusu in premalo bili z njim. Zdaj smo neprostovoljno in po lastni krivdi pod križem. Ali bomo ostali in dovolili, da nas Kristus vzame nanj?
Prepričan sem, da bo Cerkev v Sloveniji tudi tokrat znala vzeti svoj križ in izpiti kelih trpljenja do dna. Kakor so naši bratje s svojo žrtvijo pred sedmimi desetletji tlakovali pot naše svobode in samostojnosti, ter tudi obstanka našega naroda, bomo mi danes s svojo pokoro in svojo žrtvijo, tlakovali pod prenove, ki jo bo Jezus naklonil svoji Cerkvi na Slovenskem. Iz križa prihaja odrešenje, iz smrti, iz ljubezni življenje.
Zato ne obupaj mlada čreda, ker si v Kristusovih rokah!
Foto: Reporter
