Vprašanje, ki v globoko razmišljanje požene marsikoga. Zahvala gre slovenskemu zgodovinopisju, ki je o Jurišiću in obleganju Kosega (madž. Kőszeg), napisalo premalo, čeprav gre za eno od, vsaj po mojem mnenju, najbolj epskih zgodovinskih zgodb sloga David proti Goljatu.
Vzpon in spoznavanje nasprotnika
Ferdinand I. je Nikolo imenoval za vrhovnega kapetana in svetovalca pri diplomatskih zadevah nekaj dni pred tem, ko je postal Madžarski in Hrvaški kralj. Jurišić je bil nekaj dni po imenovanju prisoten na cetinskem zboru, ko so hrvaški velikaši na novo leto 1527 Ferdinanda oklicali za kralja, del slavonskega plemstva pa je za kralja oklicalo Ivana Zapoljo. Po prvem neuspelem obleganju Dunaja 1529, je Ferdinand, konec maja 1530, poslal v Carigrad diplomatsko odpravo z Jurišićem na čelu. Naloga odprave je bila pridobitev celotne Madžarske, v zameno za plačilo vsakoletnega tributa sultanu, za višino, o katerise naj odposlanci pogajajo (maksimalno 100.000 zlatnikov). Sultan naj bi hkrati prenehal pomagati Ivanu Zapolji.
Na začetku jih je sprejelveliki vezir Ibrahim, natoso potekali pogovori tudi s sultanom Sulejmanom Veličastnim, ki je bil mnenja, da mu mora Ferdinand prepustiti tisti del Madžarske in Hrvaške, ki ga je še imel v oblasti, saj, da to ozemlje pripada njemu, ker ga je osvojil z mečem . Sredi novembra jih je sultan nazaj odposlal s pismom za Ferdinanda. Ker se je medtem razvedelo, da Ferdinand oblega oz. napada Zapoljo pri Budimu, je sultan odposlance zadržal in jih komaj pred božičem poslal nazaj. Tako so na začetku februarja 1531 prispeli do reke Une in iz današnje Bosanske Krupe obvestili kralja o rezultatu pogajanj. Da sultan ne bo stal križem rok, je bilo vsem jasno, zato so hrvaški velikaši vse leto 1531 utrjevali svoje utrdbe, medtem ko je Sulejman zbiral svojo vojsko v Carigradu.
Zavzeti Dunaj- to je moj cilj
Spomladi 1532 je Sulejman Veličastni krenil s 120.000 glavo vojsko in s 120 topovi proti severozahodu. V paniki mu je Ferdinand naproti poslal nove diplomate, da bi ga prepričali o miru ali vsaj premirju. Zares so se sestali v Nišu, ampak brez uspeha. V Beograd, kjer jih je dočakal bosanski paša, je vojska prispela sredi junija. Sultan je natovoril ladje s topovi in z napravami za obleganje ter jih poslal po Donavi navzgor proti Dunaju. Sam je z vojsko krenil preko Save, do Srema in čez Slavonijo do Osijeka. Tukaj je vojska zavila na zahodno Madžarsko. Ker je bil Sulejman prepričan, da bo Dunaj zavzel z lahkoto, se je po vsej verjetnosti, na željo Ibrahima paše (da se možje izkažejo v boju in da bo plen čimvečji), odločil oz. dovolil, da mimogrede oblegajo še Koseg. Na začetku avgusta se je Jurišić (kapetan mesta) z 28 konjeniki odpravljal iz Kosega na Dunaj, kjer se je zbirala vsa kraljeva vojska. Ko je prispela novica o bližajoči se grožnji, se je lokalno prebivalstvo zateklo v mesto. Jurišić je nato poslal Ferdinandu pismo, v katerem je sporočil, da ga ne bo na Dunaj in bo skušal zadržati Osmane, vsaj za nekaj časa, da bi se lahko kraljeva vojska čim bolje pripravila. 6.8.1532 prispe osmanska vojska do Kosega, v katerem je bilo okoli 700 braniteljev. Ko je Ibrahim paša zvedel, da je v mestu njemu dobro poznani Jurišić, ga je hotel na začetku z darovi podkupiti, da bi predal mesto. Ko je bil predlog odbit, so sledile grožnje, ki pa niso imele učinka na neomajnega Jurišića, ki je ves čas pogajanj urejal in načrtoval obrambo mesta.
Ker Osmani niso imeli s seboj oblegovalnih naprav, so začeli s streljanjem topov na zunanje obzidje in ga v nekaj dneh popolnoma uničili. Nato je sledil prvi juriš, ki so ga branitelji gladko odbili. Ibrahim paša se je zavedal, da bo obleganje trajalo malo več časa, kakor je računal, zato je dal na severno stran Kosega postaviti topove, kajti vojaki so napadali z južne strani. Preteklo je deset dni in deset jurišev so branitelji odbili. Da bi lahko iz pušk streljali v trdnjavo, so začeli Osmani okoli obzidja zlagati velike količine lesa, kot neke vrste nasipe. Jurišić jih zvito pusti pri miru, ko pa so z delom končali, je ukazal sežig. Tako je ves osmanski trud šel v nič. 28. avgusta je nato sledil že dvanajsti juriš pod točo topovskih izstrelkov. Osmanom je že uspelo izobesiti svoje zastave na obzidju, ampak jih je Jurišiću vseeno uspelo nekako potisniti nazaj. Zvečer napiše Jurišić Ferdinadu pismo, da je od njegovih 700 mož ostala le še polovica in ima smodnika samo še majhne količine.Š e isti dan pridejo na razvaline Kosega osmanski glasniki, ki ukažejo Jurišiću predajo mesta, na kar je odgovoril: »Dokler živim, ga ne predam«! Ibrahim paša je besnel v svojem taboru, nakar je poslal nove glasnike, ki Jurišiću ponudijo sultanov predlog, naj Jurišić kupi Koseg za 2000 forintov ali pa obljubi, da bo sultanu za mestu plačal vsakoletni tribut. Jurišićev cinični odgovor je bil, da nima 2000 forintov in je lastnik mesta kralj, v njegovem imenu pa ne more obljubljati ničesar. Ko je Ibrahim paša spoznal, da se pogajati zaman, je svojim vojakom obljubil bogate nagrade, če osvojijo to uporno mestece.
Blagor sultanu, ki je videl in verjel
Sledil je že trinajsti juriš, osmanski vojaki so ubili preko 60 braniteljev, ranili Jurišića na dveh mestih, zavzeli obzidje in izobesili svoje zastave. Branitelje so stisnili na neki nasip, ki so ga ti naredili med obleganjem. Ko so videli, da bo mesto padlo, se je razvnel jok žena in otrok. Osmani so za trenutek obstali v svojem krvavem klanju, jok pa je vlil poguma braniteljem mesta, ki so se zapodili v Osmane. Kot po čudežu so se napadalci prestrašili in začeli panično bežati, celo skakali so iz obzidja, samo da bi se rešili. Po legendi naj bi prebivalci v joku molili k sv. Martinu, ki naj bi poskrbel za panično bežanje napadalcev. Osmanski vojaki so namreč trdili, da so videli konjenika z ognjenim mečem, in da je Jurišić povezan s satanom. Kakorkoli, Ibrahim paša je zopet poslal nove glasnike. Jurišić je, medtem, ko se je pogajal, pristal na zamenjavo osmanskih talcev za svojo varnostogajal. Zviti Ibrahim paša in Jurišić sta se naposled le dogovorila.
Jurišić je spustil v mesto nekaj vinjenih janičarjev, ki so na obzidju razobesili zastavo ter vzkliknili: »Alah, Alah«! Ibrahim paša je to pokazal sultanu ter mu povedal, da se je mesto predalo. Ker je osmanske vojske bilo tako veliko, da večina niti ni vedela, kaj se dogaja, saj so bili tisti zadaj tudi po več kilometrov oddaljeni od mesta, je ukana uspela in Osmani so zapustili Koseg. Jurišić je nemudoma pisal Ferdinandu, da se Osmani umikajo, da ne bi zdržal niti enega napada več in meni, da se bodo vrnili nazaj proti domu in ne bodo oblegali Dunaja. Bodisi zaradi novice, da se je na Dunaju zbrala vojska 120.000 mož, bodisi pa zaradi dejstva, da je bilo že konec avgusta, konji so bili odvisni od količine sveže trave, ki so jo mulili, se je moral sultan vrniti proti domu. Njegovi vojski je bilo v zadovoljstvo požigati, posiljevati in pobijati vse, kar se je premikalo po Štajerski in dalje po ozemlju današnje Hrvaške. Sredi septembra 1532 so Osmani oblegali današnji Maribor, ki ga pa kljub grožnjam, meščani niso hoteli predati (legenda o čevljarčku) in oblegovalci so se umaknili. Jurišić je bil povzdignjen v barona in nagrajen z 8000 forinti. Za nameček je dobil v trajno last mesto Kosig, kasneje pa je bil imenovan (1537) za kapetana Slavonije in Spodnje Štajerske. Osmani pa so svoje načrte o zavzetju Dunaja prestavili za 150 let.
Foto: Wikipedia
