Si upamo reči bobu bob?

Parola, da Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje, ne drži. Širjenje »pravic« ima tako simbolne kot stvarne tendence, saj se korenito spreminjajo razmerja družbenih deležnikov, ki jih zakon ureja. V demokratičnih okvirih imamo možnost, da glasujemo za ali proti, lahko pa državljansko pravico in dolžnost tudi ignoriramo. Vse lepo in prav, kot v športu, kjer moj prijatelj navija za »črno-modre«, jaz pa za »rdeče-črne«. Pri nama se ve »kdo pije, kdo plača«, pri zakoniku pa si javnost niti ne poskuša naliti čistega vina, saj se zagovorniki zakonika sklicujejo na vse mogoče »napredne« fraze in izraze, namesto, da bi odkrito rekli bobu bob.

Sprenevedanje, ki mu ni para

Gre za sprenevedanje, ki mu ni para. In to vse pod krinko ideološko-nazorske čistosti, žal tudi mnogih vernikov. Liberalno napredni levici lahko čestitamo, da je uspela z nezavedno-represivnim učinkovanjem mita, da smo »kristjani ovčke, ki slepo sledijo svojemu pastirju«, in sicer tako, da so ustvarili manjvrednostni kompleks med mnogimi verniki, ki sedaj z vsako medijsko ofenzivo reagirajo kot preplašene ovčke in tulijo v isti rog kot večina preverjenih medijev in se delajo neomadeževane ter fine v imenu »svobode, enakosti in bratstva«. Slaba stran famoznih revolucij je njihova radikalnost, nepremišljenost in naglost, njihove posledice pa pridejo na dan (pre)pozno. Vedno bolj spoznavamo, da novoveške in sodobne revolucije prinašajo dekadenco, mračnjaštvo in smrt, v vseh njenih oblikah. Sonce v srednjem veku ni bilo nič drugačno kot je danes, razen, da je sijalo na mnogo krajev, ki se danes kopajo v megli in smogu, v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Sodobni družbi se vračajo stvari kot bumerang tudi na področju družinske politike. Spomnimo se hvalospevov, ki jih je bila deležna permisivna vzgoja, medtem ko je bila avtoritarna vzgoja označena za nazadnjaško, ki izvira iz neke bedne preteklosti. Danes strokovnjaki ugotavljajo, da permisivna vzgoja ne zmanjšuje nasilja med otroki (prej obratno) in da so naši otroci vse manj odgovorni.

Naslednja krinka zagovornikov zakonika je demokracija, saj se sklicujejo na pravice vseh in vse pravice ter vključujočo družbo. Menim, da gre za napačno razumevanje demokracije, katere poslanstvo je urejanje zadev, ki so ljudem skupne. Demokratično urejanje skupnih-družbenih odnosov (ki nikomur ne prepovedujejo, da živi zasebno življenje po svoji volji) poteka po nekem ključu oz. filtru, sicer imamo anarhijo, brez reda in družbene hierarhije. Zato ne trditi, da se klasičnim družinam nič ne jemlje, saj bi se potem te homoseksualne »družine« oz. otrokove pravice urejalo z drugimi instrumenti. Pri zakoniku je zaskrbljujoče to, da se niti ne zavedamo, kakšen negativni domet ima lahko ta sprememba s ti. kompromisimi posvojitvami. Sedaj se po hitrem postopku neenake družbene skupine, ki so v diametralnem (biološkem) nasprotju, meri z enakimi vatli ter se jih umetno izenačuje. Zakon namreč v prvi vrsti razvrednoti pojem družine, ki se obrača na glavo. Sklicevanje na to, da idealnih družin ni in da so te različne, ni upravičen razlog, da bi dane civilizacijske standarde ignorirali. To, da je naše življenje v različnih skupnostih (pre)večkrat obrnjeno na glavo je ena – vsakdanja – plat zgodbe. Seveda nikoli ne bomo živeli idealno, lahko pa živimo v idealnih okvirih, ki so civilizacijsko pogojeni. Ko uničimo ideale ali vrednote, o teh ne moremo več govoriti, ker jih ni več. Vrednote nimajo amplitude ali različnih oblik, enostavno so ali niso.

Moški + ženska = različnost (o)bogati

Geslo Mirovnega inštituta »Nisem zagaman – različnost bogati« je nekoliko paradoksalen, vsaj z vidika urejanja družinskih zadev. Beseda različnost je namreč ključna v tem geslu. Isti pomen ima beseda hetero, ki prihaja iz grške besede heteros. Različnost moškega in ženske je tista, ki bogati svet z novim življenjem. Pri tem ne gre za problem homofobije, ampak za vprašanje tveganj istospolnih posvojitev, ki jih je potrebno osvetliti pri urejanju družinske politike. Če sem spraševal bljižnje, kako bi se počutili v trenutku, ko bi izvedeli, da je njihov otrok homoseksualec, jih je zelo velika večina odgovorila, da grozno ali šokirano, čeprav so mnogi imeli težave s spontanostjo in so hitro dodajali … ja kaj pa lahko storimo, to je potrebno sprejeti itd. S tem sicer ni nič narobe, narobe je to, da sprejemanje tega dejstva ne predstavlja možnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Vse povprek se naseda medijski manipulaciji o homofobih, kar je neverjetno uspešen trik istospolnih aktivistov in levih medijev.

Precej časa sem imel občutek, da glas »za« pridobiva v boju, predvsem zaradi protiklerikalne note. Vendar gre zagovornikom zakonika s provokacijo »Ciciban«, s plakatom »zagaman« ipd. kakšen gol več v njihovo mrežo. Ljudje vendarle začenjajo razmišljati, medtem ko njihovi otroci berejo zgodbico o Ani, ki ima dva očka, Dančija in Tjaža. Spet je na planu novi biznis in temeljita sprememba vzgojnih in učnih gradiv. Takšni, čisto vsakdanji primeri kažejo, da v osnovi ne gre za versko vprašanje, pa vendar imajo vprašanja občedružbenega oz. življenjskega pomena za kristjane tudi verski pomen oz. od tam izvirajo. Knjiga vseh knjig pripoveduje, kako Bog po svoji podobi ustvari moškega in žensko, njuna različnost pa predstavlja blagoslov, da se lahko množita in gospodujeta Zemlji. Zgradbo družine določi Bog v četrti zapovedi »Spoštuj očeta in mater«, ki sta temelj družine, saj sta neločljivo povezana z rojevanjem in vzgojo otrok.

Zato repliciram poslanki Pozitivne Slovenije Tamari Vonta, ki je v okviru parlamentarnega premisleka izjavila, da se diskriminira otroke zaradi spolne orientacije njihovih staršev. Takšen otrok ima biološkega očeta in mamo, vendar tega otroka nihče nič ni vprašal, saj se otrokove pravice zlorablja za ključno vprašanje, ali lahko istospolni partner posvoji otroka svojega istospolnega partnerja (ki je njegov biološki starš). Gre torej za urejanje pravic iz naslova biseksualnih spolnih razmerij in praks, ki jih zakon sploh ne definira. Družine so življenje. Le-to je mogoče v homoseksualnih skupnostih le s trgovanjem in biseksualnimi eksperimenti. Referendumsko odločanje bo potekalo 25. marca, na materinski dan. Čeprav ima vsak otrok mamo, imajo nekateri dva »očeta«. Vendar očka Danči ne more zamenjati mame in še Butalci bi rekli bobu bob, kakor je še čas, da zavzamemo kritično distanco do predlaganega zakonika in do vprašanj, kako urejati sodobne probleme, s katerimi se soočajo posamezniki in družine.