Našo družbo pogosto označujejo kot hiperseksualno. Spolna osvoboditev 20. stoletja je že zdavnaj prodrla v vse pore družbe. Kljub vsem pozitivnim učinkom, ki smo jih omenili že zgoraj, pa moramo poimenovati tudi vse sence oziroma negativne učinke. Pri poskusu, da jih spravimo na skupni imenovalec, lahko sledimo novinarki Mithu M. Sanyal: »Seks je navzoč vsepovsod. Hkrati pa seks nikakor ni detabuiziran … Kot je dobro analiziral Michel Foucault že v 70. letih 20. stoletja, nikakor nismo spolno zatrti viktorijanci, ko sami sebe radi vidimo kot tiste, ki se morajo osvoboditi z govorom o spolnosti, ampak smo ujeti v sistemu, v katerem se neprestano govori o seksu in se pogosto ravno s tem preprečuje spolna in drugačna osvoboditev.«
Nizozemska novinarka Myrthe Hilkens je v svoji knjigi McSex izčrpno obdelala tako študijsko gradivo kot tudi lastne pogovore z mladimi. Zagovarja mnenje, da ne moremo govoriti o seksualizaciji družbe, ker spolnost kot taka, tako kot spolna osvoboditev, ni problematična. Problematičen se ji nasprotno zdi način ravnanja s spolnostjo, posebno v njenem popredmetenju in v trženju spolnosti kot dobrine. Spolnost z vedno več ter z vedno bolj eksplicitnimi slikami in vsebinami srečamo vsepovsod v reklamah, v svetu mladinske glasbe, na televiziji in na internetu: »Po mojem mnenju ‘pornografizacija’ bolje označuje to, na kar mislimo tukaj. Namreč to, kako dobičkonosna milijardna industrija, ki je bila nekdaj obskurna in komercialna, vpliva na naše vsakodnevno življenje. Reklamna industrija, glasbena industrija, ženske in moške revije ter drugi vodilni mediji. Mišljenje o seksu. Vzdrževanje in ponovno oživljanje stereotipnih odnosov med spoloma. Nova generacija mladih in njihov digitaliziran življenjski prostor. Podoba, ki si jo ti isti mladi, posebno dekleta, ustvarjajo o svojem lastnem telesu in o tem, kako naj bi telo izgledalo. O seksu govorimo kot o potrošnem blagu. Seks kot malica, ki jo vzameš s seboj na pot.«
Hilkensova nakazuje osnovne ambivalentne učinke spolne vzgoje. Govori namreč o tem, da je spolna revolucija pogosto milijardni seks(ualni) industriji pomagala do preboja, ki sega od subtilnih in družbenih šovov, s katerimi iščejo modele (model castings show), ki se odvijajo v glavnih večernih terminih, pa vse do privatnih zabav in eksplicitnih erotičnih in pornografskih sejmov.
Tem ekonomskim panogam je skupno propagiranje takšne podobe človeka, pri kateri je ta zreduciran na telo in se identificira s svojim spolnim vedenjem. Nazori in stereotipi o spolnih vlogah, ki jih je spolna osvoboditev želela preseči, se ponovno vračajo. Prizadete so predvsem ženske: streči morajo moškim fantazijam in se podrejati moškim željam; njihova lepota postaja projekcijska površina moškega hrepenenja; zahteve po njihovi telesni brezhibnosti so tako zelo visoke, da se ženske podvržejo neštetim lepotnim operacijam, nato pa morajo svojo sliko še vedno izboljšati s pomočjo računalnika: »Celo tiste, ki so glede na prevladujoče ideale ‘lepe’, za revije in posterje niso več dovolj lepe.«
Problem je v prikrito posredovanih napačnih predstavah o sreči oziroma v napačnih vzorcih uspešnega življenja, do katerega naj bi prišli z večno mladostjo in lepoto. Mladi, posebno dekleta, so izpostavljeni prisili, da bi ugajali predvsem s telesom. Glavni problem na primer v reklamah ni v prvi vrsti v tem, da se vidi »preveč kože«, ampak v strahotnih preobremenitvah in v pripisovanju prevelikega pomena lepemu telesu, kot da bi telo – v spolnem užitku – podarjalo odrešenje. Pogled na (skoraj) golo telo v reklami namiguje na varnost, sprejetje, toploto in tako dalje. Te stvari naj bi nam nudil reklamirani izdelek, ki sam po sebi pogosto nima nič skupnega s prikazanim telesom. S tem se komercializirajo spolna hrepenenja in potrebe, ki so sama po sebi upravičena. Ker so potrebe po ljubezni in zvestobi ter hrepenenje po sprejetosti in varnosti tako močni, še več, ker so življenjsko pomembni in ker je telesni jezik, še posebno jezik spolnosti tako močan, lahko reklama in industrija iz tega kujeta tak dobiček in operirata s ključnimi spolnimi dražljaji. Spolna psihologija kaže, da posebno moški hrepenenje po sprejetju in priznanju močno povezujejo s spolnostjo, ki potem v svoji premoči hlini zadovoljitev vseh potreb: oceanski občutek, simbiotsko zlitje, popolna izpolnitev.
Na tej osnovi danes obstaja nekaj takega kot »transcendentalna privzdignjena« spolnost, ki vodi k temu, da naj bi bil posameznik oziroma posameznica vedno sposoben za neke vrste stalno spolno pripravljenost za visoke spolne dosežke in to zato, da bi bil »popoln človek«. Smisel naj bi bil dosežen z izkušnjo lepote in ekstaze. Hkrati pa tu prihaja do prehajanja od privzdignjene transcendentalne spolnosti k pornografski redukciji in banalizaciji spolnosti, in to ravno zato, ker je spolnost v tem primeru zreducirana na izkušnjo užitka in ker je spolnost nazorno prikazana oziroma estetsko uprizorjena.
Potrebno je pokazati in preseči to močno projekcijo »izpolnitve hrepenenja in smisla prek telesnih potreb«. Težnji, da bi spolnosti pripisovali prevelik pomen in jo idealizirali, je potrebno pogledati v oči, ker se ta težnja v fantaziji vedno nagiba k temu, da je bolj privlačna, kot je v resnici. Šele partnerjev močan značaj in njegova globoka samozavest ustvarjata osnovo za nerazočaranje. Konkretne izkušnje potem lahko pomagajo, da se odvzame čar predstavam o spolnosti, ki jih je fantazija idealizirala. Vse drugo ima sicer veliko skupnega s preobremenitvijo, strahom, ponižanjem, z bojem za oblast, občutkom krivde, s krčem in končno z razočaranjem.
Besedilo je iz knjige Razstrupiti eros. Katoliška spolna morala na življenjski način, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi in jo lahko naročite na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
