Danes se na okrajnem sodišču v Ljubljani z drugo obravnavo nadaljuje sojenje p. dr. Tadeju Strehovcu, ker naj bi kot direktor Zavoda KUL.si z dopustitvijo objave članka, kritičnega do zagovornikov splava, »javno spodbujal in razpihoval sovraštvo in nestrpnost, ki temelji na političnem ali drugem prepričanju«. Ta sodni primer je sprožil veliko odmevov, njegovo analizo pa je prispeval tudi pravnik Gašper Dovžan. V oktobrski številki Slovenskega časa, ki je priložena 43. številki Družine, soo objavili krajšo različico njegovega prispevka, na tem mestu pa objavljamo integralno besedilo, ki v sedmih tezah podrobno razčleni skrajno problematičnost sodnega postopka proti p. dr. Strehovcu.
1. Svoboda veroizpovedi ter svoboda misli in izražanja vključujeta tudi pravico nasprotovanja splavu.
Za katoličana, pa tudi za pripadnike nekaterih drugih verstev, se življenje začne s spočetjem, in ne šele z rojstvom. Takšno prepričanje imajo tudi mnogi neverujoči, saj ga je moč opreti na povsem razumske argumente. Pravilnost in ustreznost tega pojmovanja danes namreč potrjujeta tako biološka kot medicinska znanost.[i]
Kdor verjame ali je prepričan, da se življenje začne s spočetjem, ima v demokratični in pluralni družbi tudi pravico, da to prepričanje svobodno izraža. Prav tako ga ima pravico razširjati s sredstvi javnega obveščanja, in to brez poskusov cenzure s strani države ali kogarkoli drugega. Če se to vseeno zgodi, ima seveda pravico svoje prepričanje tudi braniti.
Navedeno izhaja iz 41. čl. ustave, ki jamči pravico do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju, pa tudi iz 39. člena ustave, ki zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo namreč lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Podobna jamstva daje tudi 9. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki zagotavlja svobodo posameznika, da sam ali skupaj z drugimi zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih. Iz sodne praske Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa izhaja še, da 9. čl. EKČP varuje tudi nasprotovanje splavu.[ii]
Prav tako pomemben je 10. čl. EKČP, ki jamči svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti, kar pa skladno s sodno prakso pomeni, da ne varuje je le širjenja informaciji in idej, ki so sprejete z naklonjenostjo in štejejo za nežaljive, ampak tudi takšnih, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirijo državo ali določen del prebivalstva. Takšne so namreč zahteve pluralizma in strpnosti brez katerih ni demokratične družbe.[iii]
2. Poslanstvo duhovnika je tudi nasprotovanje kulturi, ki življenja ne postavlja v ospredje.
Navedeni pravici sta še posebej pomembni za nekoga, ki se je zapisal duhovniškemu poklicu in je njegova naloga, da oznanja evangelij, da torej v ospredje svojega delovanja postavlja življenje in obenem zavrača kulture, ki tega ne počno. To seveda ne pomeni, da razpihuje sovraštvo, vnaša razdor ali spodbuja kakršnokoli neenakopravnost drugače mislečih. Mora pa imeti jasno besedo o evangeliju, za katerega skuša pridobiti tudi druge. Pri tem ne more biti narobe, če se pri svojem delu poslužuje spletnih orodij, ki omogočajo sporočanje vesti in mnenj širšemu krogu vernikov in drugih.
Še posebej to velja v primeru nekoga, ki je po izobrazbi moralni teolog, kot je dr. Strehovec, saj je prav vprašanje splava eno od temeljnih področij, ki so predmet omenjene znanstvene discipline. Skratka, če dr. Strehovec ne bi počel tega, kar počne, bi bil v očeh katoličanov lahko slab vernik, v očeh nadrejenih cerkvenih dostojanstvenikov slab duhovnik, v očeh akademskih kolegov doma in v tujini pa slab moralni teolog.
Celo kdor le površno pozna duhovniški poklic, lahko razume, da so duhovniki pri podeljevanju zakramenta svete spovedi soočeni s številnimi stiskami ljudmi, med katerimi so tudi ženske, ki so se nekoč odločile za splav in jih danes to duševno bremeni. Mar ni naloga duhovnika, ki je priča tovrstnim obžalovanjem, o katerih sicer ne javno ne zasebno konkretno ne more govoriti, da si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi se v takšni situaciji znašlo čim manj žensk?
Če ta prizadevanja vključujejo spodbujanje ljudi, da molijo za nerojene otroke, pa tudi za njihove matere, to v svobodni in demokratični državi, ki temelji na pluralizmu idej, seveda ne more biti narobe. Če vključujejo še obrambo ljudi, katoličanov, ki so zaradi javnih molitev žrtev medijskih napadov, s tem prav tako ne more biti nič narobe.[iv] V tem smislu je moč razumeti tudi članek[v], ki ga je objavil spletni portal 24kul.si in zaradi katerega je bil dr. Tadej Strehovec najprej žrtev ovadbe večjega števila aktivistov, sedaj pa je še predmet kazenskega postopka, ki na predlog državnega tožilstva teče na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Šlo je za obrambo pred napadi na svobodo vesti oziroma veroizpovedi in to z uporabo svobode mišljenja ter izražanja, skratka za legitimno dejanje brez namena širjenja sovraštva ali nestrpnosti, ki bi utemeljeval kazenski pregon.
3. Poimenovanje stvari s svojimi imeni ne more biti širjenje sovraštva.
Svoboda govora vsakomur med drugim omogoča, da išče ustrezne izraze v obrambo svojih dejanj in prepričanj ter da ob upoštevanju objektivnih dejstev stvari poimenuje, kot jih vidi. Če je nekdo tarča napadov zgolj zato, ker v javnosti moli za nerojene otroke in njihove matere, kakor se je to zgodilo privržencem Zavoda Božji otroci, potem je legitimno, da se ga vzame v bran. Ta obramba lahko vključuje tudi pravico javno predstaviti svoje razumevanje delovanja tistih, ki nočejo sprejeti ali vsaj tolerirati javne molitve kot samoumevnega sestavnega dela verske svobode, zajamčene z ustavo in EKČP.
Prav zato izraz ‘abortivni lobi‘ v omenjenem članku ne more biti razumljen kot spodbujanje sovraštva. Bralec v njem težko vidi kaj drugega kot poskus poimenovanja konkretne skupine ljudi, ki ne prenaša navedb, da je bilo v Sloveniji zaradi splava doslej preprečenih že 700.000 rojstev in ki ne dopušča svobode tematiziranje vprašanja splava izven okvirov prepričanja, da gre zgolj za razpolaganje ženske z lastnim telesom.
Ljudje, ki jih je portal 24kul.si označil za ‘abortivni lobi’ so namreč “ob organizaciji molitev pred ginekološko kliniko” poroti molivcem naslovili “javno pobudo“, ki je bila objavljena na številnih spletnih portalih, med drugim tudi v spletni Mladini. V njej so se zgražali, češ da “omenjeni shodi potekajo že tretjič v obdobju enega leta“. Zato so zahtevali, da predsednik republike, predsednik vlade, predsednik državnega zbora, ministrica za zdravje, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in vse druge vladne institucije
“nemudoma in nedvoumno zaščitijo ustavne in zakonske pravice žensk ter jim zagotovijo nemoteno uresničevanje teh pravic, zaščitijo njihovo dostojanstvo in zavarujejo njihovo zasebnost. Zahtevali so tudi, “da zagotovijo nemoteno delo na ginekološki kliniki in da aktivno branijo ustavno zajamčeno svobodo odločanja o rojstvu otrok in pravice žensk nasploh“.[vi]
Skratka, šlo je za javni pritisk na molivce, čeprav je nepredstavljivo, kako lahko nekdo v molitvi vidi oviranje dela na ginekološki kliniki ali konkreten napad in celo grožnjo. Prav tako je nerazumljivo, zakaj te osebe moti javna objava njihovih imen in označba ‘abortivni lobi’; s podpisi pod javno pobudo so se namreč sami razkrili javnosti, SSKJ pa lobi definira kot “neformalno skupino ljudi, ki si prizadeva uveljaviti svoje politične interese“, za kar je v njihovi pobudi tudi šlo. Izraz na spletnem portalu 24kul.si je bil tako uporabljen ustrezno. Gre za ljudi, ki so se neformalno povezali v javno pobudo z jasno artikuliranimi političnimi interesi in cilji. Poimenovanje “lobi” ne vsebuje nič sovražnega ali nestrpnega in ustreza dejstvom; označuje skupino oseb, ki si prizadeva zaustaviti molitev, ki je ne sprejema, k temu pa poziva tudi izvršilne državne organe vključno z represivnimi. Nenazadnje je iz kroga podobno mislečih oseb prišla tudi kazenska ovadba zoper dr. Strehovca kot odgovorne osebe zavoda 24.kul.si.
4. Ni naloga državnih organov, da iz aktivnih državljanov delajo zločince.
Pri omenjeni javni pobudi je šlo očitno za skupino ljudi, katere deklarirani cilj je bil mobilizirati vrh državne oblasti v obrambo pojmovanja splava kot pravice žensk in v zaustavitev tistih, ki izražajo solidarnost, sočutje ter molijo za nerojene otroke in njihove matere. Na vrsto najvišjih funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti so namreč naslovili pričakovanje “aktivne obrambe” pravic, ki v resnici z ničemer niso bile napadene.
Prvi odstavek 55. čl. ustave resda določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno, a iz tega še ne izhaja, da je zavzemanje za pravice nerojenih otrok in besedna obramba tistih, ki to počno, nekaj prepovedanega ali celo kaznivega, s čimer bi se morali ukvarjati organi pregona. Koga naj bi dr. Strehovec preko spletne strani 24kul.si napadel in kako, namreč ni jasno. Kakšno konkretno grožnjo oziroma katere prepovedane posledice naj bi zadevni članek povzročil, prav tako ni razvidno. V zaslišanjih angažiranih posameznikov z opisanimi političnimi cilji, ki bodo v kazenskem postopku izpovedali kot priče, bo šlo lahko kvečjemu za opis subjektivnega dojemanja zadevnega članka ter posameznih, morda tudi neprijetnih dogodkov, ki jih sami z njim povezujejo. Težko pa si je predstavljati, da bi sodišče v tem lahko našlo verodostojno oporo za objektivno prepričljiv dokaz nastanka prepovedanih posledic, torej protipravnosti v obliki konkretne nevarnosti, ter jasne vzročne zveze z objavo članka na spletni strani 24kul.si.
Zadevna javna pobuda pa ne le, da je bila v očitnem nasprotju z že omenjeno uveljavljeno sodno prakso ESČP, ki ščiti tudi pravico do nasprotovanja splavu, ampak se je v njej odrazilo tudi neupravičeno enostransko razumevanje 55. čl. ustave. Pogosto se namreč pozablja, da ta člen v drugem odstavku državi nalaga, da ustvarja razmere, v katerih se starši odločajo ZA rojstva otrok. V to smer so šla tudi sporočila predstavnikov Zavoda Božji otroci, zoper katere je bila uperjena javna pobuda.[vii] In kako država ustvarja takšne razmere? Katere programe in koliko sredstev zagotavlja mladim, da bi se v stiski odločili ZA rojstvo otroka? Koliko stanovanj ponudi nosečim ženskam ali parom v stiski? Koliko javnih sredstev je namenjenih nevladnim organizacijam za pomoč materam za lažjo odločitev ZA rojstvo otroka?
Poleg tega 55. čl. ustave odpira nekatera zelo zahtevna vprašanja, glede katerih (še) ni družbene razprave in tudi ne enoznačnih odgovorov. Eno je denimo vprašanje upravičenosti financiranja splava iz naslova zdravstvenega zavarovanja neodvisno od konkretnih okoliščin primera, drugo se nanaša na upoštevanje volje očeta glede rojstva lastnega otroka.[viii]
Pri vsem tem gre za zahtevne dileme, s katerimi se praktično ne ukvarjamo. Nasprotno, državni organi so celo pod pritiskom aktivistov, ki temu odločno nasprotujejo; namesto da bi iskali rešitve in odgovarjali s konkretnimi ukrepi, preganjajo tiste, ki vprašanja postavljajo. Aktivni državljani, ki poudarjajo predvsem omenjeni drugi odstavek 55. čl. ustave, so tako postavljeni v vlogo žrtve ozkega razumevanja zgolj prvega odstavka istega člena, kdor jih brani, pa je soočen z grožnjo do dveh let zapora.
5. Živimo v demokraciji, in ne v komunizmu. Smo leta 2018, in ne 1978.
Čeprav smo leta 2018 in je od prvih svobodnih volitev minilo že več kot 28 let, očitno še nismo ponotranjili jamstev, ki nam jih dajejo človekove pravice v ustavi in različnih mednarodnih konvencijah. V Sloveniji nismo vajeni, da se ljudje zbirajo na javnih shodih, javno molijo za različne namene, tudi takšne, ki komu morda niso všeč, in da pri tem kažejo še politično ambicijo v smislu želje po preslikavi nekaterih lastnih prepričanj v pravni red. Imamo izkušnjo komunizma, ki je duhovnike in vse druge vernike tlačil za cerkveno obzidje, jih skratka izločal iz vidnega družbenega življenja. Nagrajeval je tiste, ki verskih prepričanj niso imeli ali so jih bili pripravljeni zatajiti, kaznoval pa tiste, ki so svojo vero skušali javno izražati, še zlasti, če so se želeli za svoje vrednote tudi družbeno angažirati. V delovnopravni zakonodaji je navedenim ciljem služil institut moralno-politične primernosti, ki je deklarirani in aktivni katoličani niso izpolnili, posledice tovrstne selekcije vodilnih kadrov pa čutimo še danes.[ix]
Dejstvo, da se je v Sloveniji nekdo pripravljen javno izpostaviti z molitvijo bi moralo veljati za znak dosežene visoke ravni demokratičnosti ter zrelosti naše družbe in države. Kdor namreč po izkušnji komunizma dandanes zmore javno moliti, bi moral služiti kot zgled poguma in notranje svobode. Moral bi biti dokaz, da presegamo polpreteklo zgodovino in postajamo normalna družba, del zahodnoevropske civilizacije, ne pa da se takšne ljudi in tiste, ki jim stopijo v bran, skuša ‘disciplinirati’ z javnim linčem in kazenskimi postopki. Slednje zgolj dokazuje, da imajo žal prav tisti, ki ocenjujejo, da je antikatolicizem nekakšna slovenska različica antisemitizma.[x] Prav zaradi tega si katoliki v Sloveniji pogosto ne upajo javno delovati za svoje vrednote. Nemudoma so lahko tarča napadov, pa tudi različnih oblik diskriminacije.
V državah Zahodne Evrope in v ZDA je nekaj normalnega, samoumevnega in družbeno sprejemljivega, da se ljudje združujejo na osnovi različnih prepričanj, tudi verskih. Ob spremljanju svetovnih medijev in socialnih omrežij je moč zaslediti veliko aktivnosti, ki jih v teh državah izvajajo privrženci različnih veroizpovedi in člani nevladnih organizacij, ki zagovarjajo zaščito življenja od spočetja do naravne smrti. Organizirajo proteste, tiskajo letake in plakate, spletne strani in socialna omrežja pa polnijo z vsebinami, v katerih sporočajo, da splav zanje pomeni končanje nemočnega življenja. To tudi nazorno prikažejo. Uporabljajo različne fotografije, ki so lahko bistveno bolj šokantne, kot je podoba revolverja, uperjenega v trebuh nosečnice, katere objavo tožilstvo očita dr. Strehovcu in za katero hiter pregled svetovnega spleta pokaže, da jo je predhodno nekaznovano objavilo že večje število spletnih portalov širom po svetu.[xi] Uporabljajo tudi besedna gesla, v katerih splav brez posebnih evfemizmov označujejo za umor nedolžnega bitja itn. Gre za aktivnosti, ki so v svobodni, demokratični in pluralni državi v okviru civilne družbe običajne in sprejemljive. Z njimi se seveda nikomur ni treba strinjati, nihče pa jih tudi ne more prepovedati, saj ne predstavljajo nikakršne konkretne nevarnosti. Zaradi podobnega civilnodružbenega delovanja namreč na Zahodu nihče ne tvega kazenskega pregona.
6. Življenje in smrt sta v pravu stvar definicije, mnenja v prid življenju pa morajo biti dopustna in spoštovana.
Nerazumljivo je, da je državni tožilec z vložitvijo obtožnega predloga mobiliziral pravosodni aparat zoper tistega, ki je bil v resnici napaden, in to zgolj zato, ker je branil javno molitev za nerojene otroke; torej za tiste, ki sicer nimajo nikogar, ki bi govoril v njihovem imenu in opozarjal na njihove interese, začenši s pravico do življenja.
V rimskem imperiju o bioloških procesih v telesu matere po spočetju otroka niso vedeli ničesar. Kljub temu pa je že od takrat naprej nerojeni otrok v dednem pravu veljal za samostojnega subjekta pravic, če se je rodil živ. Drugih pravic do rojstva ni imel. Toda pravne domneve niso večne. Ne le verska prepričanja tudi razvoj znanosti jih stalno postavljajo pod vprašaj in jih silijo v spremembe; npr. domnevo, da je oče otroka zakonski mož njegove matere, je dandanes pred sodiščem na podlagi genetskih testov možno spodbiti. Pri pravni domnevi o začetku življenja pa sprememb ni bilo. Vse do danes velja, da otrok postane nosilec pravic šele z rojstvom. S tistimi, ki se zavzemajo, da bi se to spremenilo, se nihče ni dolžan strinjati, vsekakor pa v demokratični in pluralni družbi ne bi smeli biti tarča pritiskov, kdor jih javno brani, pa ne žrtev kazenskega pregona.
Tako kot povsod tudi v Sloveniji organi pregona in celotno pravosodje ne delujejo v vakuumu. Nanje vplivajo oblikovalci javnega mnenja, ki narekujejo družbeni diskurz ter sooblikujejo prevladujoče družbene vrednote. Na žalost so nepisana pravila v polju javnega delovanja pri nas takšna, da je tisti, ki se kakorkoli zavzame za spremembo omenjenega pravnega pojmovanja ter javno nakaže, da bi morali nerojenim otrokom priznati pravico do življenja, takoj žrtev medijskega in civilnodružbenega linča. Glede na majhnost Slovenije lahko pozorni opazovalec družbenega dogajanja že vnaprej predvidi večino civilnodružbenih organizaciji, vplivnih posameznikov, novinarjev in drugih, ki bodo pri takšnem linču sodelovali.
Spomnimo se zgolj primera, ki se je zgodil prof. dr. Boštjanu M. Zupančiču, uglednemu pravnemu strokovnjaku, ki je deloval na Harvardu, bil pa je tudi ustavni sodnik in sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Ko je 30. 6. 2017 ob smrti nekdanje francoske političarke Simone Veil, ki je preživela holokavst, kot ministrica za zdravje pa je bila v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja gonilna sila
legalizacije splava v Franciji, na Facebooku javno razkril svoje poglede na pravice nerojenih otrok ter splav označil za umor, je bil takoj žrtev ostrega medijskega in političnega stampeda. Oglasile so nevladne organizacije, kot so Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC), Mirovni inštitut, Ženski lobi Slovenije, Rdeči križ Slovenije, Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Center nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS), Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Zavod Voluntariat, Zavod Tri, Združenje mladih, staršev in otrok Sezam, Inštitut Danes je nov dan in Društvo informacijski center Legebitra.[xii] V Judovskem kulturnem centru Ljubljana so ob stališču omenjenega profesorja celo “z ogorčenjem” ugotovili, da “se ponaša z izjemnim cinizmom in zraven še blatantno mizoginijo“.[xiii]
Čeprav je prof. dr. Zupančič mednarodno uveljavljeni strokovnjak, mu je vlada nato pod silnim civilnodružbenim in medijskim pritiskom odrekla podporo pri kandidaturi v Odbor Združenih narodov za človekove pravice. V kazenskem postopku se sicer ni znašel, vseeno pa celotno dogajanje pušča posledice, na katere verjetno tudi državno tožilstvo ni imuno. Oba odmevna primera skupaj prav tako lahko krepita samocenzuro in nasploh omejujeta svobodo misli in izražanja. Odslej bo vsakdo, še posebej kak kandidat za pomembno javno funkcijo, verjetno trikrat premislil, predenj bo razkril svoje poglede, če bi bili seveda podobni tistim, ki sta jih izrazila prof. dr. Zupančič ali dr. Strehovec.
Ob tem se samo po sebi zastavlja tudi vprašanje usode pravice do ugovora vesti, ki jo ustava priznava v 46. členu. Ta skladno s področno zakonodajo zdravnikom in medicinskim sestram omogoča, da iz etičnih, verskih ali drugih razlogov zavrnejo sodelovanje pri splavu, ker bi sicer prišli v nasprotje z lastnim prepričanjem. Glede na obstoj te ustavne možnosti mora biti v Sloveniji kot demokratični, pluralni in pravni državi povsem legitimno, da se prepričanja, ki botrujejo ugovoru vesti, razširja tudi preko medijev. Če to lahko počne zdravnik, zakaj tega ne bi smel duhovnik?
7. Uporaba svobode izražanja v bran svobode veroizpovedi ni kaznivo dejanje.
Pri objavi članka na portalu 24kul.si, ki je ujezil vlagatelje ovadbe in pod težo njihovega pritiska nagnil državno tožilstvo k odločitvi za kazenski pregon, ne bo mogoče verodostojno dokazati kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1). Ob upoštevanju celotnega konteksta razlogov objave mora biti vsaj za silo nepristranskemu bralcu jasno, da ni šlo za širjenje sovražnosti ali nestrpnosti, ampak za predstavitev stališč v bran nerojenih otrok in tistih, ki so se za njihovo dobrobit pripravljeni izpostaviti z javno molitvijo. Namena povzročitve kakršnekoli prepovedane posledice ni. Te, kolikor vemo, tudi niso nastale. V postopku bo vrsta prič sicer o tem izpovedala, a med objavo članka in njihovimi zatrjevanimi neprijetnimi osebnimi pripetljaji ne bo možno prepričljivo utemeljiti vzročne zveze. Objava članka ni povzročila protipravnosti in nevarnosti. Cilj je bil pokazati, da so znotraj širšega konteksta resnične žrtve nedolžni molivci in obenem pokazati, kdo jih v to vlogo potiska. Tako niso podani ne objektivni ne subjektivni elementi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. čl. KZ-1.
Šlo je torej za uresničevanje svobode izražanja v bran verske svobode. Nobena pravica ali svoboščina seveda ni neomejena. Skladno z ustavo in EKČP se ju sme omejiti, a le če je to nujno v demokratični družbi, zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja in morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi, a le skladno z načelom sorazmernosti. Pri tem pa v Evropi velja, da sta celo v primeru, ko izražanje nasprotovanja splavu vsebuje neposredne kazenske obtožbe, ki rušijo ugled in resno škodujejo določenim osebam ali skupini oseb, česar članku na portalu 24kul.si nikakor ni možno očitati, dopustna kvečjemu civilni postopek in civilna sankcija, ne pa kazenski postopek in kazenska sankcija. To potrjuje tudi najnovejša sodna praksa ESČP.[xiv] Slediti bi ji bo moralo tudi slovensko sodstvo.
1. čl. KZ-1 pravi, da se sme v Sloveniji kazenska odgovornost uveljaviti le ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na načelih pravne države. Če bo sodišče upoštevalo te standarde, dr. Strehovca ne bo obsodilo. Kazenski postopek proti njemu je zato povsem neupravičen. Razumljivo pa ustvarja vtis, da gre za obliko pritiska, in sicer tako na dr. Strehovca kot obtoženo osebo, kakor tudi na širšo javnost, pri kateri lahko pride do samocenzure in strahu pri izvrševanju svobode veroizpovedi ter izražanja. Predstavlja signal države, da se določenih prepričanj javno ne da izražati brez tveganja za kazenski pregon, kar pa ni dober kazalec ravni demokratičnosti, strpnosti in pravne države in kulture, dosežene v Sloveniji.
[i] Glej seznam citatov in strokovnih člankov, zbranih na spletni strani Univerze Princeton: https://www.princeton.edu/~prolife/articles/embryoquotes2.html; 24. 9. 2018.
[ii] Glej npr. primera KnuDsen proti Norveški z dne 8. 3. 1985 in Van Schijndel in ostali proti Nizozemski z dne 10. 9. 1997.
[iii] Glej primer Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 12. 1976.
[iv] Glej: https://www.mladina.si/176951/na-dlegujete-me/; 22. 9. 2018.
[v] Glej: http://24kul.si/ekskluzivno-kdo-so-clani-radikalnega-abortivnega-lobija-ki-je-odgovoren-za-splav-vec-kot-700000-otrok; 20. 9. 2018.
[vi] Glej: https://www.mladina.si/?__rewriter=1&id=172531&; 20. 9. 2018.
[vii] To je razvidno tudi iz fotografij, ki so dosegljive na svetovnem spletu; glej npr. spletno stran na povezavi v opombi št. 4.
[viii] Glej npr. prispevek o predlogu za legalizacijo splava za moške: https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/v-sloveniji-predlagali-legalizacijo-splava-za-moske-92743; 22. 9. 2018.
[ix] Glej: Temne strani slovenske pravne preteklosti v luči slovenske ustave, Dovžan G., Tekavec U., Dignitas št. 11-12, Ljubljana 2001, str. 162-165.
[x] Glej: Gorazd Kocjančič, Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma, Pogledi, 26. 02. 2013; http://pogledi.delo.si/ljudje/antikatolicizem-je-slovenska-varianta-antisemitizma; 20. 9. 2018.
[xi] Prim.: http://thefederalist.com/2015/10/20/it-makes-no-sense-for-gun-banners-to-support-abortion/; 20. 9. 2018.
http://www.istillhavequestions.com/abortion-murder/; 20. 9. 2018.
https://ispravantok.wordpress.com/2014/12/30/o-pitanju-abortusa/; 20. 9. 2018.
https://www.arquidiocesisdeibague.org/actividad-pastoral/tribunal-interdiocesano/19-aborto-un-delito-un-crimen; 20. 9. 2018.
[xii] Glej: https://www.vecer.com/namesto-zupancica-sancinova-6288017; 22. 9. 2018.
[xiii] Glej: https://www.mladina.si/181328/zahteva-da-se-kandidatura-bostjana-m-zupancica-za-clana-odbora-ozn-umakne-bo-ocitno-uresnicena/; 22. 9. 2018.
[xiv] Zadeva Annen proti Nemčiji z dne 20. 9. 2018.
