Sebična družba

|

Nedavno smo bili priča ekstremnemu posamezniku v sicer zelo miroljubni državi, ki je vzel stvari v svoje roke in pobil skoraj 100 ljudi. Ne mine dan brez prispevkov in analiz na to temo. Kaj je pripeljalo tega človeka do tako groznega dejanja?

Še vedno se kar vrstijo teorije in analize, kje tičijo širši družbeni vzroki za takšno dejanje. Levi in desni kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj uspešno dokazal, da je levi oz. desni ekstremizem pravi razlog. Vzorec je dokaj utečen. Najprej se zgodi tragedija, potem sledijo poročila, novice in posebne oddaje kjer novinarji s takšnimi in drugačnimi gosti razpredajo o tem, kje smo kot družba zabredli.

Izkoriščanje tragedije za nabiranje političnih točk

Izkoriščanje tragedije v Oslu za obračun z drugače mislečimi in s političnimi nasprotniki vsekakor ne pomaga k ‘bolj strpni družbi’, kot je k temu nedavno pozvala prva liberalka. Ob tem pa ni pozabila opozoriti na nevarnost, ki nam preti v Sloveniji: »Nekaj, kar običajno spada na evropsko ultradesničarsko obrobje in podpodje, je v Sloveniji žal, lahko tudi del vladajočega »pravnega« reda in politične filozofije. Spomnimo se vaških straž s prižganimi ročnimi motorkami v Ambrusu, izbrisanih, referenduma o pravici samskih žensk do umetne oploditve, spomnimo se razprav ob sprejemanju družinskega zakonika, o psihiatričnem zdravljenju istospolno usmerjenih, pa o manjvrednosti zvez tistih, ki živijo na koruzi.…«

Paradoks je v tem, da se je ta zločin zgodil ravno v državi, ki nam je bila doslej vzor za strpno in odprto družbo. Kaj bi gospa Kresalova svetovala Norvežanom? Da so še premalo strpni in odprti?

Liberalni ideal civilizacije

Thomas Hobbes, ki ga štejemo med začetnike liberalne misli, je že pred več kot 350 leti v svojem znamenitem delu Leviathan utemeljil nastanek države. Država s Suverenom kot njenim predstavnikom je najboljši garant, da se človek obvaruje pred človekom in se izogne vojni vseh proti vsem, kjer je edini zakon, zakon preživetja.

Leo Strauss takole zapiše o njem: »Hobbes je v večji meri kot Bacon, na primer, avtor ideala civilizacije. Ravno v tem je ustanovitelj liberalizma. Pravica do zaščite življenja čisto in preprosto – in ta pravica povzame Hobbsovo naravno pravico – ima v polnosti lastnost neodtujljive človekove pravice, to je, individualne zahteve, ki zavzame prvenstvo nad državo in določi njen smisel in omejitve…Hobbes se razlikuje od razvitega liberalizma le, a zanesljivo, v zavedanju in videnju proti čemu se mora liberalni ideal civilizacije vztrajno boriti: ne pretežno zoper gnile institucije, zoper zlo vladajočega razreda, temveč zoper naravno zlo človeka.«

Država, Suveren kot njen predstavnik, je torej nujno zlo, najboljše med slabimi možnostmi, kako zagotoviti mir in sožitje med ljudmi. Ta diagnoza vsekakor ne more biti preveč laskava za človeka in njegovo naravo, ki je v osnovi destruktivna in sebična, tako Hobbes.

Deklarativna strpnost liberalcev

Po Hobbsu je 6. naravni zakon vzajemna prilagoditev oziroma podreditev, ki pravi, da je v človekovi naravi prizadevnost, da se prilagodi  ostalim. Posameznik se mora vključiti v družbo, sprejeti avtoriteto Suverena in temeljne norme družbe. Drugače ga družba izobči. Če par Romov v neki vasi več let ustrahuje domače prebivalstvo, ali naj ti zavoljo strpnosti in odprtosti to še naprej tolerirajo? Ljudje, ki so najbolj povzdignili glas ob dogodkih v Ambrusu, so medtem varno živeli daleč stran od svojih ‘priljubljenih manjšin’. Pri tem pa razglašali rasizem in ksenofobijo, kot da so se vaščani uprli zaradi tega, ker so njihovi sovaščani bili Romi ne pa zaradi njihovega kriminalnega načina življenja, ki je ogrožal vaške prebivalce in jih organi pregona očitno niso uspeli ustrezno zaščititi. Strpnost se je lepo iti na papirju, v deklaracijah in do tistih, ki ti prinašajo politične točke, ker si nadeneš oznako ‘liberalec’.

Družba kot skupek ‘manjšin’

Prišli smo v situacijo, ko nam ‘liberalni’ ideali zapovedujejo, da moramo sprejemati različnost brez ugovora. Vsak, ki povzdigne glas in javno nasprotuje kateri izmed mnogih ‘manjšin’, je označen za ksenofoba. Večina v družbi nima več pravice sama sebi določiti temeljnih vrednot, nima pravice glasovanja. Merilo je posameznik s svojimi različnimi nagnjenji in potrebami. Človek vse več kategorij uvršča pod temeljne človekove pravice, ki jih država in družba morata zagotavljati posamezniku.

In tako pridemo do definicije sebične družbe. Vezivno tkivo se rahlja, skupna identiteta izginja, nastaja vse bolj mešani lonec posameznikov in različnih skupinskih identitet, ki zase terjajo zaščito in legitimnost njihove unikatnosti. Problem seveda ni v konceptu zaščite manjšin. Problem je v relativizaciji pojma manjšina. Ta beseda postaja vse bolj pisana. Pod njo se želi podpisati vse več kategorij. S centrifugalnimi silami se slabi moč Suverena, ki bolj kot avtoriteta, nastopa vedno bolj kot mediator med različnimi interesnimi skupinami.

Sebična družba obrne logiko na glavo. Družba in država sta zaradi posameznika in zaradi maksimalne zaščite njune unikatnosti ali unikatnosti posameznih skupin. Vse to je pravzaprav absurdna in skrajna izpeljava Hobbsove družbene pogodbe, ki ironično vodi nazaj v naravno stanje , čemur se je Hobbes na vsak način želel izogniti in zaradi česar ima vzpostavitev države po njegovem sploh smisel.

Viri in literatura: 

Foto: Wikipedia



Povezani članki