Pišem v času, ko se v enotnem slovenskem kulturnem prostoru pripravljajo zakoni, katerih posledice bodo za slovenski narod pogubne.
Slovenski narod je skozi zgodovino pretresalo, majalo, vetrilo in preizkušalo. Slovenski narod, ki živi tudi čez mejo, v Evropi brez meja, v Italiji, je sedaj pred preizkušnjo. Evropa brez meja se je seveda pokazala tudi kot Evropa, v kateri denar ni enakomerno porazdeljen, v kateri so nekatere države zelo močno zadolžene. Tako močno, da morajo izpolniti obveze (beri: zmanjšanje izdatkov in varčevanje), da bi lahko še prejele kakšna finančna sredstva za plačilo svojih obveznosti. Italija se je lotila varčevalnih ukrepov in reform. A v Deželi Furlaniji julijski krajini so v predlaganem zakonskem osnutku reforme lokalnih uprav popolnoma pozabili na manjšine. Slovenska manjšina, ki jo ščitijo mednarodne konvencije, ki ima celo svoj zaščitni zakon, v prvem predlogu zakona sploh ni bila omenjena! Skozi amandmaje je sedaj vključena v zakon, a zaskrbljujoče je že to, da na poseben status Slovencev, ki živijo v Italiji, ni nihče pomislil.
Skratka, reforma predvideva združevanje občin in prenos nekaterih njihovih pristojnosti na novo nastale zveze občin. To pomeni, da bodo manjše občine izgubile možnost vpliva na življenje in odločanje o svojem teritoriju. Občine s slovenskimi izvoljenimi župani so takemu načinu združevanja že ugovarjale. Kdo bo namreč še uspel v taki zvezi občin izglasovati, da je npr. poslopje, v katerem deluje dvojezična šola, potrebno popravila? Na način, ko funkcije lokalne uprave preneseš na združenje, v katerem bodo imeli večino ne-Slovenci, iz javnega prostora izrineš slovenščino in slovensko kulturo, v nadaljevanju pa izgubiš objekte in prostor. Slovence izrineš. Poveš jim, da je v dobi globalizacije tako ali tako temu malemu narodu usojeno, da se počasi utopi v večinskih ljudstvih. Bogastvo manjšin, ki krepi vezi med narodi, in o katerem smo še včeraj tako radi govorili, je nenadoma popolnoma nepomembno. Slovenska kultura v zamejskem prostoru v vseh njenih pojavnih oblikah je na pragu izumrtja. Stavba dvojezične šole bo propadla, ker nikoli ne bo denarja za njeno vzdrževanje. Muzej, ki je vidni dokaz obstoja slovenskega naroda na nekem področju, se bo podrl, ker nikoli ne bo denarja za njegovo delovanje.
Na tej strani meje, ki je ni, pa se je spet razplamtela debata o tem, da mali porabijo preveč, zato jih je treba ukiniti. Spet se bom omejila le na kulturo. Mali zavodi so potratni, zato jih ukinemo. To je osnovno sporočilo predloga zakona, s katerim so nas seznanili ta teden v Sloveniji. In glej ga no – večina malih zavodov je na obrobju, saj si zelo težko predstavljam muzej ali knjižnico ali kulturni dom izven Ljubljane, ki bi si privoščil razkošje in imel zaposlenih več kot 15 ljudi. Torej spet poskušamo ukiniti kulturo v manjših mestih, na periferiji. Kot je že bil poskus, da bi ukinili majhne občine. Pa ni uspel, ker so praviloma manjše občine prijaznejše do svojih prebivalcev. Tudi kulturna bogatost, ki jo nudijo majhni zavodi, je za slovenski narod izjemno pomembna. Kultura namreč ni v domeni le nekaterih, kultura raste v vsaki vasi, če hočete, v vsaki hiši. In vsak človek, čeprav ne živi v prestolnici, ima pravico biti v kulturi udeležen kot njen ustvarjalec in kot njen prejemnik.
Vedno je tako – ko nekaj ukineš, izprazniš prostor. In na ta izpraznjeni prostor se naseli nekaj drugega. Ko bomo ali bodo izpraznili (enotni) slovenski kulturni prostor, se bo na izpraznjeno mesto naselil kulturni prostor nekega drugega naroda.
Hkrati pa se v tem enotnem slovenskem kulturnem prostoru pojavita dva dogodka, ki kažeta na absurdnost stanja našega zavedanja slovenstva. V dvojezični Gorici so izobesili plakate skupine Laibach, ki so natisnjeni le v italijanskem jeziku. Nekako mi ne gre v račun, kako lahko v Novi Gorici berejo tak plakat, pa ne opazijo, da na njem ni besedila v slovenščini. Pa ravno sedaj, ko bi morali biti še posebej tenkočutni do vprašanja narodove identitete in jezika. In drugi dogodek – predsednik države je z Zlatim redom za zasluge odlikoval pisatelja Alojza Rebulo za njegov izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu. V obrazložitvi so naštete tudi Rebulove čudovite lastnosti, kot so razgledanost, svetovljanstvo, globoka duhovnost, predvsem pa pripadnost slovenstvu in krščanstvu. Pripadnost slovenstvu in krščanstvu! Gospod Alojz Rebula je eden tistih gospodov, ki osmišljajo pojem enotni slovenski kulturni prostor. Ki ta prostor gradijo, a ne le to, ga dvigajo do zavidljivih višin vrednosti kulture v svetovnem merilu. Pa ne globalnem, kjer je vseeno kakšen si, samo da si, ampak v svetovnem pojmu množine čudovitih majhnih posebnosti, ki svet delajo lep in zanimiv. Zato je izredno pomembno, da se tega zavedamo.
Torej – ali imamo še zavedanje, da smo Slovenci in želimo to tudi ostati? Gre za narodno vprašanje, za vprašanje, ali še želimo biti slovenski narod!
