Avtor: Jože P. Damijan. Ekskluzivno razkrivam projektni vladni program in sanjsko ministrsko ekipo novega vladnega “dream teama” pod vodstvom Alenke Bratušek. Vsaka podobnost s kasnejšim resničnim stanjem je zgolj nenamerna.
Projektni vladni program načelne vladne koalicije:
- Izganjanje lika, dela in duha Janeza Janše iz vseh vladnih inštitucij in iz njenih zaposlenih s posebnimi metodami
- Prekinitev vseh postopkov sanacije bančnega sistema, dokapitalizacija državnih bank s prodajo vladnih komercialnih zapisov bankam v državni lasti in absolutna blokada vseh prodaj nacionalnega premoženja, začenši z Mercatorjem
- Takojšen zagon slovenskega New Deala z dvigom plač v javnem sektorju za 20% in trošenja ministrstev za 30%
- Priprava gostoljubnega sprejema za prihod Trojke v septembru 2013
…
Lista ministrov projektne vladne ekipe:
Alenka Bratušek – predsednica vlade RS in pooblaščena uporabnica posebnih protokolarnih storitev, vključno s plagiatorstvom javnih dokumentov
Jože Mencinger – minister za slabe javne finance, posebne dokapitalizacije bank in pripravo terena za prihod Trojke
Maša Kociper – ministrica za pravosodje, izgubljanje časa in specialne efekte pri razlaganju kompleksnih družbenoekonomskih vprašanj
Gregor Virant – minister za notranje zadeve in javno upravo ter pooblaščenec za etična vprašanja, moralne dileme in previrantstvo
Igor Lukšič – minister za izobraževanje, znanost, šport in izganjanje desnih ideoloških tem iz javnega prostora, vključno s katoliškimi sakralnimi prostori
Karl Erjavec – minister za zunanje zadeve, slepo podpisovanje pogodb s koruptivnimi učinki in nepooblašeno nastopanje v javnosti
France Križanič – minister za infrastrukturo, prostor, interese energetskih lobijev in nekdanje Udbe
Dejan Židan – minister za nacionalni interes v kmetijstvu, zanemarjanje okolja in preprečevanje prodaje Mercatorja
(ali alternativno: minister za kmetijsko-živilske interese v gospodarstvu, tehnologiji in širše)
Gašpar Gašpar Mišič – “gazda gazda” za gospodarski razvoj in tehnologijo in pooblaščenec za ekonomske interese Jankovićeve družine
Melita Župevc – ministrica za obrambo in Slovence po svetu, predvsem v Luksemburgu
Ana Jevšek Pezdir – ministrica za delo, družino, socialne zadeve in posebne interese študentskih servisov
Tomaž Gantar – minister za zdravje in pogrebne storitve
Vir: Damijan blog
Mar Slovenija res potrebuje »gazdo«?
Avtor: John Stewart.
Branje tega zapisa v Financah mi je izvabljalo nasmešek nad evforičnim stanjem poslanca, legendarnega po svojih izjavah.Malce človeka sicer zbode, ko prebere da »moram biti v prvih vrstah«. Pač tipični pripadnik političnega razmišljanja, kjer je možnost sestave vlade razumljena kot povabilo na delitev plena, pri kateri so v prvih vrstah najbolj zaslužni. Da ima gospod ambicijo, kar je sicer za pohvaliti, pa je razvidno še malo kasneje ko izjavi da »se vidi na mestu koordinatorja«, torej kar nekakšnega superministra. Vau. Lep napredek: v enem letu od lokalnega nepremičnarja (če se prav spomnim) do superministra nad katerim je le še PV (in mogoče Baroso ter Bog). Moj spodnji del obraza je neodločen med širokim režanjem in kislim nasmehom.
Kar pa se spremeni ob prebiranju zadnje izjave: »”Treba je iti na teren, Slovenija potrebuje operativce, države ne morejo več voditi profesorji. Slovenija potrebuje ‘gazdo’, človeka, ki je sposoben sprejemati odločitve.”
S prvim delom se strinjam: Slovenija še kako potrebuje operativce. Srednji del o profesorjih je že mešan. Nekaj jih ni bilo slabih. Nekaj frutkastokrižastih pa bo zakoličenih v zgodovini kot opomnik prihodnjim rodovom.
Ampak ko pa pridemo do zadnjega dela pa poči film. Ne vem kaj je gospod razmišljal in sanjal konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Ni me pa sram povedati, kaj sem razmišljal in sanjal jaz. Najprej to, da ne bi imel več gazde. Da nikoli ne bi več nekdo zame odločal. Pa najsibodi o moji ekonomski prihodnosti (da npr. ne smem dajati kruha več kot 10 zaposlenim) ali o tem, kakšen badge smem ali ne smem nositi (133. člen) in kakšno glasbo poslušati (Laibach). Sanjal sem okolje, v katerem se odloča na podlagi konsenza in ne ideologij. Okolje, v katerem vlada pravo in ne gazda. Kjer naj bi imeli vsi enake pravice in obveznosti, ne glede na to, kateremu klanu pingvinov (=precej neumne ptice, katerih do sedaj glavni poznan prispevek svetu sta hrušč in kakci – kakršnakoli podobnost z lokalnimi političnimi elitami je zgolj naključna) pripada.
Mogoče sem čuden, a take izjave me motijo. Še bolj pa me moti, da se skoraj nihče na njih več ne odzove.
Vir: Damijan blog
