Velika zmota je prepričanje, da je cenzura privilegij hierarhičnih ustanov, totalitarnih režimov, samodržcev ali držav oz. Cerkve. Tudi v modernih demokracijah je cenzura zelo živa, ker pa je ne izvajajo institucije ali državni organi, temveč je razpršena in zakrita, jo je težko prepoznati in še težje se je proti njej boriti ali jo izkoreniniti. V Sloveniji je najbolj razširjena oblika cenzure »samocenzura«, ki izvira iz ideološkega humusa, ki se je nabral v tolikih letih titoizma in kontinuitete. Samocenzura je tista nekritičnost, ki spremlja novinarsko srenjo in jo je v svojem komentarju v Časnik.si razkrival Jože Možina. Ko nekdo vzklikne »svinje«, ker so se vlada in sindikati uspeli dogovoriti, razkriva, kako globoko je zasidrana antipatija do vseh »ne-naših«, t.j. demokratičnih sil pri nas. Iz samocenzure izhaja tudi pristransko, lažnivo, senzacionalistično in vztrajno »poročanje« o »ne-naših«. »Poročanje«, ki je bolj blatenje ali opravljanje kakor novinarja vredno početje. Dokler ne bo izvir, ki vzgaja take novinarske kadre ozdravljen, toliko časa bomo prenašali njihovo pristranskost.
Z novinarskim navijaštvom in ideološko zabetoniranostjo se soočamo pravzaprav zadnjih 60 let, pred kratkim pa smo doživeli novo obliko samooklicanih cenzorjev. Skupnost istospolnih je cenzurirala katoliško mladinsko prireditev in z naklonjenostjo medijskega aparata znova sprožila »katolikofobijo«. Luca di Tolve je bilo sporno ime. Ozdravljen homoseksualec, ki ni kdorkoli, ampak nekdanji »mister gay« iz Torina, ki pripoveduje svojo zgodbo o propadanju in rešitvi. On pričuje, govori o sebi in uporablja izraze, ki jih zagovorniki istospolnih pojavov nočejo niti slišati. Ker imajo moč, čeprav nimajo argumentov, so svojo moč zlorabili, da so ustrahovali ravnateljico, da je odpovedala prostore za sobotno prireditev.
Ko imajo homoseksualni aktivisti v šolah svoje delavnice med šolskim urnikom in svoj neomejen dostop do šolarjev izkoristijo, da vanje vnašajo nemir in nejasnosti glede samega sebe in svoje spolnosti, moramo biti vsi tiho, ker naj bi to početje bilo razsvetljenje. Kadar pa njihov bivši človek na pripravitni prireditvi pripoveduje svojo osebno zgodbo, da gre pravzaprav za eno samo pokvarjenost, jo poskušajo onemogočiti. Če je Svetovna zdravstvena organizacija izločila homoseksualnost iz seznama psihičnih motenj, pustila pa možnost, da se od nje zdravimo (sic!), ostane le še moralna kategorija hudega nereda. Istospolno nagnjene očitno spada med stvari, ki »jih ne bi smelo biti«. Morda še ne poznamo njenega izvora, vemo pa, da je odklon od tistega pravega, ki mu rečemo normalno. Ker ne smemo reči »da je bolezen«, potem nam ostane le še izraz »razvrat«, torej osebna, svobodna odločitev za trajen in družbeno škodljiv greh.
Tako smo v Sloveniji doživeli pravo cenzuro s strani samooklicanih cenzorjev, ki se skrivajo za človekovimi pravicami, hkrati pa jih kršijo, predvsem pravico do svobode govora in združevanja v javnih prostorih, izven javnega programa. Vsi vemo, da so šole ob sobotah in nedeljah prazne stavbe in redna praksa je, da se v teh prostorih skupnosti, lahko zbirajo različni ljudje. Edini pogoj je, da spoštujejo skupno lastnino. Vsakomur pa je jasno, da prireditev v šoli ni vedno šolska prireditev. Sicer gre »katolikofobija« že tako daleč, da se tudi med počitnicami tam ne smemo več zbirati katoličani, »ker naj bi peli verske pesmi na novomašnem kosilu« ali iz kakega drugega za lase privlečenega razloga. Dejstvo je, da smo katoličani čedalje bolj diskrimirani na kapilaren in prefinjen, strahotno učinkovit a neoprijemljiv način, da ga »varuhinja« človekovih pravic niti ne opazi, ker je že davno izgubila kompas za svoje verne »varovance«.
Ihta in zagrizenost s katero so istospolni aktivisti napadli katoliško mladino priča o njihovem sovraštvu in nestrpnosti, ki se ne ustavi niti pred ustavno zagotovljenimi pravicami in se poslužuje vseh možnih zlorab in pritiskov, da doseže svoj namen. Predvsem pa se opirajo na svoj medijski monopol, ki izvira iz samocenzure novinarjev brez poguma, da bi razmišljali in se zoperstavili istospolnemu lobiju. Vsak se boji za svojo službo, drugače misleče pa se izloči ali odžaga (npr. MMC oz. zaposlovanje na RTV množice ljudi iz napol propadlega tednika).
Nihče ne zanika istospolnim pravice, da se borijo proti diskriminaciji. Žal, pa postajajo neprepričljivi, saj je v Sloveniji diskriminacija istospolnih pravzaprav ničelna. Vsako leto se oni znašajo nad tistimi, ki se z njihovimi javnimi zahtevami ne strinjamo na svojem pohodu slabega okusa. Vsako leto se tudi, priročno ob istem času, zgodi kakšen incident, ki jih predstavlja kot žrtve. Verjetno se bo zgodil tudi letos… potem bo že dišalo po naročenem incidentu.
Istospolni aktivisti še vedno enačijo svojo borbo za privilegije s človekovimi pravicami. Čeprav poznamo odločbo Ustavnega sodišča, kjer je jasno, da privilegije, ki jim jih je zapisal propadli Družinski zakonik ne sodijo med človekove pravice. Njihova nestrpnost pa se kaže v tem, da nočejo niti sedeti za mizo s Civilno iniciativo, ki je branila pravice otrok do očeta in matere in se tako uvrstila med organizacije za obrambo človekovih pravic. Pristranskost, ki jo kažejo z dejanji in odprtimi pismi, nestrpnost, ki se je ne sramujejo in samooklicanost za cenzorje, kaj se sme v naši družbi misliti, govoriti in delati in kaj ne, razodevajo, da je tudi danes svoboda pred hudo preizkušnjo. Svoboda za »naše« ni bila nikoli vprašljiva, svoboda za drugače misleče pa je očitno nedopustna, čeprav gre za svobodo govora in združevanja, ki sta ustavni kategoriji prvega reda in sta pridobitvi, ki smo jih Slovenci izborili proti titoistični, Socialistični Republiki Sloveniji.
Boj za toleranco z istospolnimi v družbi je že davno prešla v agresivni napad in spremembo družbenega ustroja. Sedaj zahtevajo izenačitev statusov, privilegije in sistematično misijonarijo med mladimi, da bi pridobili »novo kri« za svoj način življenja, ko sami svojih otrok ne morejo imeti. Zaradi tega in vseh drugih naših družbenih problemov (malikovanje večne mladosti, modnosti, razvajenosti, uspešnosti, neodgovornosti, nezrelosti, individualizma in sebičnosti), se število neopredeljenih ljudi čedalje veča do te mere, da se hočejo nekateri opredeliti kot »spolno nevtralne«. Nad nezrelimi ljudmi pa se zlahka izvaja cenzura in medijski teror, da se utiša kritične glasove.
Sem proti cenzuri, sem proti samocenzuri in še bolj proti samooklicanim cenzorjem, ki v svojem imenu, brez jasnih in razvidnih meril, razen svoje samovolje, uničujejo svobodo govora in združevanja v korist privilegirani manjšini.
Sem za svobodo v spoštovanju do drugače mislečega, kjer lahko vsak brez strahu pove svoje mnenje in ga v ljubezni do resnice brez skrbi predstavi drugim.
Dol s cenzuro!
Foto: radio Hit
