Priznam, da sprva nisem bil nič kaj navdušen za sodoben način oznanjevanja Boga, kakršnega se je v Srednji vasi v Bohinju posluževal tamkajšnji nekdanji župnik Martin Golob, ki s tem nadaljuje v sedanji župniji Grosuplje. Predvsem zaradi načina, kako Martina prikazujejo sodobna sredstva družbenega obveščanja. Pri njih postanem še posebej pozoren, saj dobro vem, da te ta danes lahko dvignejo, celo povzdignejo, jutri pa zmaličijo, poteptajo in koga lahko tudi uničijo.
Od Vide Žabot do Cristine Scuccia
Pred leti je »zgodba« o lepi redovnici iz Razkrižja salezijanki Vidi Žabot, ki je postala celo Slovenka leta (zapustila je redovno skupnost), te dni o italijanski redovnici uršulinki Cristini Scuccia, ki je leta 2014 celo zmagala na popevkarskem tekmovanju Glas Italije, sedaj pa poročajo, da je po 15-ih letih zapustila samostan, ker se želi povsem posvetiti petju, dela pa kot natakarica v Španiji. Kot da bi jo redovna skupnost pri tem ovirala, kar močno dvomim, saj so ji dali možnost, da je lahko svoje glasbene talente uveljavljala na razne načine.
Martin je tudi na tiskovni konferenci na prvo mesto postavil Boga
Zato sem bil pri Martinovem televizijskem prikazovanju vožnje s traktorjem in motorjem ter več tisoč evrov vrednimi športnimi copati prej skeptičen kot navdušen. Ne da bi temu nasprotoval, a duhovnik prej sodi v cerkev, v veroučno učilnico, pred krsto rajnega, kot pa na omenjena vozila, sem si govoril kot verjetno večina Slovencev. Najbolj pa me je motila Martinova popularizacija.
A sem se kljub vsemu 21. novembra udeležil tiskovne konference ob predstavitvi knjige Lojzeta Grčmana o Martinu Golobu z zgovornim naslovom Na spletni prižnici. Kraj je bil kot nalašč za to: kavarna Sputnik na obrobju Ljubljane. Nismo poleteli v nebo, nas je pa v nebo, k Bogu, dvignil sam Martin. Najprej s svojo besedo, pa tudi sogovorniki: direktor založbe Družina Tone Rode (knjiga je izšla pri tej založbi v 2000 izvodih in bila tega dne že razprodana), Lojze Grčman, ki je ugotovil, da bi bilo dobro Martinove misli in spodbude s spletne prižnice objaviti v knjižni obliki, ter voditeljica predstavitve knjige Bernarda Žarn, ki je pri tem »žarela«. Časnikarjev se je kar trlo, snemalcev tudi, razpoloženje pa je bilo tudi pravo.
Rešil sem se obremenjujočega nahrbtnika
S seboj sem peljal tudi kovček oz. nahrbtnik tega, kar sem že vedel, slišal, videl o Martinu Golobu. Dobro in slabo. Večinoma dobro. Kako so me komendski župljani v času covida-19 spraševali, ali gledam internetne prenose Martinovih maš v Grosupljem. Odgovarjal sem jim, da ne, rajši papeža Frančiška. Toliko časa mi niso dali miru, da sem jih res začel gledati in bil prijetno presenečen. Ne pa tako zelo, da bi ga koval v zvezde, kot so ga nekateri.
Glede na to ni nič čudnega, da si je marsikdo, ko je bilo konec »korone«, zaželel, da bi Martin še maševal po internetu, a je bil toliko pameten, da je rekel: »Ne! Pojdite k maši v cerkev! Tam je pravi kraj za mašo!«
Priporočilo nadškofa Zoreta in profesorja Dolenca
Pri njeni predstavitvi je bilo vse tako, kot spoznavam pri prebiranju njegovih vrstic. Martin se ni sramoval pred kamerami večkrat poudariti, da hoče z vsem svojim pisanjem, nastopi, nasveti oznanjati predvsem Boga. Vse drugo je v službi tega. Manj pomembno, a vseeno dobro, če vodi k Bogu. Sodobnih možnosti teh poti se poslužuje tudi sam. Da prav ravna, sta s svojo besedo v knjigi potrdila sam ljubljanski nadškof Stanislav Zore in recenzent knjige prof. dr. Bogdan Dolenc, njegov profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Če jo je že on »potrdil«, ker velja za strogega profesorja in zagovornika učenja Cerkve, potem je treba knjigo resno vzeti, sem si dejal.
Celo preveč resno, me je tako pritegnila, da sem jo v dveh dneh prebral do polovice, si veliko podčrtal. Potem sem si rekel: Beri počasneje! S premislekom. Prav bi bilo, da bi le eno »pridigo« na dan, to premislil in se po njej ravnal. A kaj, ko me je napisano tako pritegnilo, da sem knjigo celo vzel v posteljo, kar ni moja navada.
Kaj reči o njej? Najprej to, kar velja za duhovnike: Ne glej ga, ne posnemaj, posebej če sam ne živi tega, kar oznanja, marveč prisluhni njegovi besedi, saj po njem s prižnice govori Bog, najprej pa Božja beseda, povedana v berilu in evangeliju.
Drugič: Bodimo veseli in hvaležni, da imamo med seboj takšne oznanjevalce Boga, kot je Martin. Kako zelo smo si želeli, da bi nam kdo spregovoril drugače, kot pa so nam na tradicionalen način naši duhovniki, ker smo bili nekaterih njihovih pridig, posebej še, če so bili dolgo »na fari«, že tako navajeni, da smo ob praznikih že vnaprej vedeli, kaj bodo povedali.
Potrebujemo tudi sodobne slovenske oznanjevalce Boga, ne le ameriške in indijske
Ameriški in indijski oznanjevalci – rekli smo jih »karizmatiki« – so prinesli veliko svežino v Slovenijo. Potem smo spoznavali, obenem pa se spraševali: Ali ne bi mogli biti takšni tudi slovenski duhovniki? Ne tako odkriti, za spolno zavrte Slovence celo preveč, kot je bil Indijec James Manjackal na Kureščku, ko je priznal, da je imel kot duhovnik tudi ženske, se je samozadovoljeval, je imel rad slovensko rdeče vino, ampak navdušeni in odprti za Boga in s tem tudi za ljudi, navzoče pri maši. In našli smo takšne duhovnike. Vsaj v duhovnih gibanjih. Pretreslo nas je, ko smo zvedeli za škandale v Cerkvi. A tudi to, čeprav zelo boli in maže Cerkev, nas ne sme odvrniti od nje, je še vedno Kristusova ustanova, nas prepričuje Martin Golob. Duhovnik za sedanji čas. Zelo uspešen, kar povzroča zavist pri duhovnikih, namesto da bi mu sledili na svoj način in s svojimi sposobnostmi. Laiki pa si tako želimo slišati kaj novega, takšnega, kar nam je blizu, nas zares nagovori. Zato smo hvaležni Bogu, da nam je poslal Martina Goloba. Še bolj pa mu bomo hvaležni tisti, ki bomo prebrali njegovo knjigo. Potem ne bomo potrebovali »baldrijanovih kapljic« za umiritev, kot je na tiskovni konferenci povedala Bernarda Žarn.
Molimo za Martina, kot njegova oče in mama
Duhovniki pa naj jo tudi vzamejo v roke in se iz nje kaj naučijo. Tudi iz Martinove odprtosti do ljudi; da jim zna in zmore prisluhniti, ne pa kot kakšen župnik, ko pridejo k njemu za botrstvo pri krstu, pa zaloputne vrata, rekoč: V cerkvi te pa ne vidim.
Martin Golob prisluhne vsakomur. Celo drugače spolno usmerjenim. Ker se dobro zaveda: jaz sem tukaj zaradi Boga, moram ljudi voditi k njemu, ne pa odbirati, kdo je primeren za vstop. Najprej k meni, nato k Bogu.
Tudi zato se cerkve vse bolj praznijo. Martin to dobro ve, se zaveda, jasno pove ob knjigi. Zato: Vzemi in beri! In živi tako, kot svetuje sodobni evangelizator Martin Golob. In moli zanj, da bo vztrajal na Gospodovi poti, ki je vse prej kot lahka tudi zanj. To tudi odkrito pove.
Sam sem mu že obljubil molitev, ko sem mu stisnil roko ob odhodu iz kavarne Sputnik. In se še trdneje privezal na sedež na poti nove vesoljske ladje ne k Luni ali Marsu ali Jupitru ali Veneri, marveč k Božji vesoljski postaji. Tja nas vodi Martin Golob.
Bog lonaj mu za njegovo besedo s spletne prižnice!
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
