S. Kovač, Požareport: S. Kovač se ne opravičuje

Finance so dne 4. oktobra 2013 objavile odgovor Jožeta Mencingerja na mojo kolumno “Veleškodljivca Jožeta Mencingerja pred sodišče!” (191/2013). Hkrati se je odgovorna urednica Financ Simona Toplak opravičila Mencingerju zaradi naslova kolumne.

Mencinger v odgovoru ni niti z eno samo besedo demantiral zlonamernih in škodljivih dejanj proti gospodarstvu in prebivalcem Slovenije, ki sem jih opisal v kolumni. Mencinger jih tudi ni mogel demantirati, saj je vse, kar sem napisal popolna resnica. Namesto izpodbijanja trditev s predstavitvijo nasprotnih dejstev se je kot vedno posluževal podlih metod medijske manipulacije in zmerjanja tistega, ki ga je pri spornih dejanjih javno razkrinkal.

Za vse, ki jim še vedno ni jasno, zakaj bi moral Mencinger že zdavnaj pred sodišče, bom dodatno podrobneje opisal konkreten primer njegovega javnega napeljevanja menedžerjev k plenjenju podjetij, ki sem ga poudaril tudi v zaključku kolumne. Ta ekonomist je leta 1996 za Gospodarski vestnik izjavil: “Če bi bil tudi sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletja ali več, bi najbrž tudi sam skušal oškodovati družbeno premoženje” (GV 2/1996).

Proces lastninjenja družbenega premoženja se je zaključil leta 1998 s sprejetjem posebnega zakona. Oškodovanje družbenega premoženja je obsegalo različna kazniva dejanja gospodarskega kriminala, najpogosteje je šlo za kazniva dejanja oškodovanja upnikov, lažnega stečaja, povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem, ponareditve ali uničenja poslovnih listin, zlorabe položaja ali pravic (glej Informacija o spremljanju sodnih postopkov v zvezi z oškodovanjem družbenega kapitala, leto 2002).

Kazenski zakonik opredeljuje tudi kaznivo dejanje napeljevanja: “Kdor drugega naklepoma napeljuje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje kakor da bi ga sam storil.” Z zgoraj citirano izjavo iz Gospodarskega vestnika je Mencinger kot medijsko najvplivnejši ekonomist v državi naklepno napeljeval menedžerje h kaznivim dejanjem oškodovanja družbenega premoženja. S tem je storil kaznivo dejanje napeljevanja tudi sam Mencinger.

Mencinger ni zgolj ekonomist z velikim vplivom na delovanje gospodarstva. Med drugim je bil tudi minister za gospodarstvo v prvi slovenski vladi, kjer je bil glavni avtor zakonskega predloga o privatizaciji. Novembra 1990 je na posvetu ekonomistov na Bledu predstavil svoj koncept privatizacije, po katerem bi menedžerji dobili v lastništvo celotna podjetja: “Če bi se odločal kot ekonomist, potem bi vso lastnino razdelil med gospodarstvenike” (Delo, 10. novembra 1990).

Mencigerjev predlog privatizacije je bil namenjen vzpostavitvi menedžerskega kapitalizma nacionalnega interesa, kjer bi se rdeči direktorji, za katerimi Mencinger še danes toči solze, polastili celotnega gospodarstva v začetku prehoda iz komunizma v kapitalizem. Ker njegov predlog menedžerske privatizacije leta 1991 ni bil sprejet, je protestno odstopil z mesta ministra in nadaljeval s škodljivim javnim delovanjem z istim ciljem, da bi menedžerji – četudi nezakonito (!) – postali lastniki podjetij. Zgoraj opisani primer je najbolj drastični primer takšnega Mencigerjevega naklepnega napeljevanja menedžerjev h kaznivim dejanjem gospodarskega kriminala in tajkunizacije Slovenije, zaradi česar bi moral ta veleškodljivec že zdavnaj pred sodišče.

Mencingerjev privatizacijski makiavelizem, da cilj (to je vzpostavitev menedžerskega kapitalizma nacionalnega interesa) opravičuje sredstvo (to je plenjenje podjetij in tajkunizacijo) je imel javno razpoznavno podobo skozi celotno obdobje tranzicije. Spomnimo se le njegove izjave ob dvajsetletnici osamosvojitve 2011, ko je v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo vzel v bran tajkune z izjavo, da “tisti, ki jih pribijamo na križ zaradi tajkunstva, niso pridobili zelo veliko.”

Opisano Mencingerjevo javno delovanje je imelo hkrati pogubne posledice za moralo, demokracijo in na sploh zaupanje v slovensko državo, saj sta tajkunizacija in bankrotirani ekonomski model nacionalnega interesa glavna razloga za globoko gospodarsko, socialno in politično krizo, v kateri se je znašla Slovenija. Pri Mencingerju je problem še toliko večji, saj ni zgolj medijsko najvplivnejši ekonomist v državi, temveč je opravljal številne vplivne javne funkcije. Bil je rektor Univerze v Ljubljani. Do nedavno je bil tudi aktiven politik kot svetnik Državnega sveta. Skupaj z Milanom Kučanom je pobudnik ustanovitve danes vladajoče stranke Pozitivna Slovenija in njen vplivni ideolog. Hkrati je vplivni svetovalec različnim interesnim skupinam. Tako je denimo lani svetoval tudi ponudnikom referenduma o slabi banki, pri čemer so bila javna stališča Mencingerja proti slabi banki enaka njegovemu svetovanju pobudnikom referenduma (konkretno PS in sindikatom).

Več: Požareport