Nedavni teroristični napad na evropsko prestolnico se je zgodil v razgretem ozračju migrantske krize, ki je razklala slovensko politiko in javnost. Prevladuje radikalizem na obeh straneh političnega spektra, ki sega od naivnega zagovarjanja popolne odprtosti do trdih zahtev za popolno zaporo meja. Med obema skrajnostima pa zeva praznina in tišina, v kateri osrednji del skupnosti prežema zmeda.
Kaj je v igri v migrantski krizi, na čemu utemeljiti preudarno in uravnoteženo politiko? Najprej je seveda Slovenija del mednarodne skupnosti in na prvem mestu jo čakajo humanitarne obveznosti mednarodnega prava, glede tega ne more biti dilem. Toda poleg tega je v igri osrednje vprašanje naše družbe danes, to je vprašanje naše varnosti. In to je tudi sidrišče, okrog katerega bi se morale vrteti dnevne odločitve našega političnega vrha ter tudi osrednja sporočila vodstva. Poleg obeh stebrov je tu seveda tudi ekonomsko vprašanje oziroma vprašanje stroškov, ki jih migrantska kriza prinaša Sloveniji. To ni zanemarljivo vprašanje, a je vsekakor drugotnega pomena v primerjavi z vprašanjem naše varnosti, saj je to temeljna točka, ki določa občutke in čustveni odziv javnosti na vsa sporočila vezana na migrantsko krizo.
Učinkovito politično vodstvo se tako perečih težav loti po vrsti z natančno analizo, ustrezno strategijo in konkretnim načrtom aktivnosti. Toda naši politiki spodleti že pri analizi, saj ima težave z razumavanjem, da smo ljudje čustvena bitja in da je to vprašanje, ki se mu mora posvetiti tudi politika. Če želi v javnosti zbuditi zaupanje v svoje organizacijske sposobnosti in pravilnost odločitev, se mora voditelj posvetiti pomiritvi čustev in vzpostavitvi stika z ljudstvom. A osrednjega dela javnosti seveda ne more dobiti z obstreljevanjem med dvema radikalnima pozicijama, temveč se mu mora neposredno posvetiti in približati. Šele ko so pomirjena čustva sredine in vzpostavljen stik z ljudstvom, se lahko politično vodstvo loti prepričevanja na ravni argumentov s predstavitvijo težave, vizije in konkretnih rešitev. Brez tega komunikacija spodleti, še preden se je začela.
In kako se je komuniciranja z ljudmi o tej krucialni temi našega časa lotila slovenska politika? Poleg radikalnih pozicij tako levice kot desnice je v tem primeru najpomembnejši diskurz državnega vrha, tako predsednika vlade Mira Cerarja kot predsednika države Boruta Pahorja. In kako sta oba ključna akterja komunicirala to temo?
Za vlado Mira Cerarja je značilno pomanjkanje strateškega komuniciranja, tako da ga je tudi migrantska kriza ujela v takih pogojih in so bila njegova prva sporočila dokaj zmedena. Po uvodnemu nasprotovanju postavitvi žičnate ograje na meji je moral spremeniti odločitev in le postaviti “tehnične ovire”, a je bil pri tem komunikacijsko dokaj nespreten. Precej bolje je to potezo pokril predsednik Borut Pahor z enostavno obrazložitvijo: “Ker je državni interes Slovenije, da ostane znotraj schengenskega območja, smo v primeru begunske krize dolžni začasno ukrepati z žičnato ograjo, zato da bi vzpostavili kontrolo in nadzor nad prehodom državne meje tako, kot od nas zahtevajo schengenska pravila.”
Tudi sicer so bila uvodna sporočila levosredinske koalicije preveč naivna, saj so nekateri vehementno trdili, da med begunci pa ja ne morejo biti teroristi in da bi morali zato v tej krizi povsem odpreti meje. Ta uvodna naivnost je temu delu političnega prostora tudi zaprla maneverski prostor, ko so začele v javnost prihajati sporočila, ki so kazala drugačno sliko in vzbudila negativna čustva. Zato je levica že uvodoma izgubila stik s sredino, katere strah je uspešno okrepila desnica s svojim diskurzom. Dodaten element zmede in strahu vnaša tudi nezaupanje v organizacijske sposobnosti te vlade, ki se doslej na tem polju enostavno ni izkazala. Zato so tudi sporočila premiera Cerarja, da “tok migrantov dobro obvladujemo” in “zato dobivamo številne pohvale in spodbude”, padla v prazno.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
