Trgovina z ljudmi je pojav novodobnega suženjstva, katerega širša definicija zajema različne namene tovrstnega trgovanja, po drugi strani pa osvetljuje večplastni vidik problematike kot take.
Različne oblike in nameni trgovine z ljudmi
Spolno izkoriščanje
Ta oblika trgovine z ljudmi je še vedno najbolj prepoznavna, predvsem v Evropi. Razvejanost trgovine z ljudmi za namen spolne zlorabe se kaže od raznovrstnosti in specializacije ponudbe do rastočega dobička. Zaznani so primeri dobro organiziranih kriminalnih združb, pa tudi zgolj posameznikov ali priložnostnih skupin, ki se ukvarjajo z zlorabo oziroma izkoriščanjem prostitucije. Zanimivost, na katero opozarjajo študije, je različna narodnost žrtev, kar pomeni nove in nove države izvora. Prav tako pa je v evropskem prostoru prepoznan način tako imenovane notranje trgovine z ljudmi za ta namen, ki najpogosteje prizadene otroke. Žal uradne statistike držav tega ne kažejo. Tovrstna trgovina z ljudmi še vedno najbolj prizadene ženske in mladostnice (ICMPD, 2010: 127).
Način dela kriminalnih združb se sčasoma tudi na tem področju spreminja. Ob prevladujočem fizičnem nasilju se vse bolj pojavljajo tako imenovani mehki načini prisile, pogajanj, psihični pritiski ipd. Zavedati se je treba, da se žrtve vedno znajdejo v izkoriščevalskem položaju ne glede na to, ali so prvotno na ponudbo pristale, in ne glede na to, kako se je to zgodilo.
Velik dejavnik trgovanja zaradi spolnega izkoriščanja je povpraševanje po tovrstnih storitvah. Raziskave o medsebojni odvisnosti med prostitucijo, njeno legalizacijo na Nizozemskem na eni strani oziroma kriminalizacijo uporabnikov storitev v skandinavskih državah na drugi strani še niso enotne glede tega, kako to vpliva na sam pojav trgovine z ljudmi za ta namen. Ne glede na to ostaja delovanje, povezano z bojem proti trgovini z ljudmi, prednostna naloga, še več, osredotočiti se mora na zmanjševanje povpraševanja (Di Nicola idr., 2009).
Pri ozaveščanju ciljnih skupin ljudi kot mogočih žrtev, to je predvsem mladostnikov in tujcev, je pomembno delo civilnih organizacij (Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, 2010). Kljub temu še vedno niso standardizirani postopki prepoznavanja žrtev v odnosu do mogočih, domnevnih oziroma prepoznanih žrtev trgovine z ljudmi.
Civilne organizacije prav tako najpogosteje zagotavljajo različne oblike pomoči žrtvam trgovanja na podlagi projektov, ki jih večinoma financirajo države ali pa mednarodne organizacije.
Prisilno beračenje in druga manjša kazniva dejanja
Na tem področju ni sistematičnih in primerljivih podatkov. Ti se v glavnem nanašajo na prisilno beračenje otrok, čeprav je znano, da so v to obliko izkoriščanja prisiljeni tudi odrasli, predvsem invalidi. V Evropi so žrtve prisilnega beračenja pretežno romski otroci pod nadzorom staršev, sorodnikov ali skrbnikov. Znani pa so tudi primeri ugrabitev in bolj organiziranih oblik trgovanja z otroki za ta namen. Kot nedavno uspešno končan primer naj navedemo operacijo Golf, ki jo je izvedla Skupna preiskovalna skupina (JIT) med Anglijo in Romunijo (http://www.bbc.co.uk).
Seveda je treba tudi v teh primerih razlikovati med beračenjem otrok, ko otroci beračijo pod prisilo – kar je zaključni proces njihovega izkoriščanja – oziroma ko beračijo v okviru družine zaradi socialne in gmotne ogroženosti in je to le njihov prispevek k ‘izboljšanju razmer’. V slednjem primeru gre predvsem za kršenje otrokovih pravic.
Prisilno razpečevanje mamil, žeparstvo, drobne tatvine ipd. so nove pojavne oblike ali nameni trgovine z ljudmi, katere žrtve so pretežno otroci. O teh pojavih je premalo podatkov, da bi lahko postavili neko oprijemljivo tezo. Se pa ti nameni velikokrat prepletajo s prisilno prostitucijo. Prepogosto so te žrtve obravnavane kot storilci teh tako imenovanih manjših kaznivih dejanj in ne kot žrtve trgovanja.
Presaditev človeških organov in trgovina s človeškimi organi, tkivom in celicami
Po Konvenciji Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ter Protokolu za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki je trgovina z ljudmi za namen presaditve organov vključena v opredelitev tega pojava tako kot vse druge oblike ali nameni izkoriščanja. Zajema tri bistvene sestavine: aktivnost, način izvedbe in namen (Državni zbor RS, 2004).
Poleg tega je treba opozoriti še na en pojav – trgovino z organi, tkivom in celicami (OTC), ki praviloma ne vsebuje vseh treh sestavin, značilnih za trgovino z ljudmi. Mednarodna strokovna javnost se še ni poenotila glede same opredelitve in prepletenosti obeh pojavov, to je trgovine z ljudmi za namen presaditve organov in trgovine s človeškimi organi, tkivom in celicami. To se kaže v neenotnosti pri pripravi strategij in nasploh boja proti temu pojavu (OVSE, 2010).
Pri trgovini z OTC so predmet kaznivega dejanja organi, tkiva in celice, pri trgovini z ljudmi pa ljudje, ki jih izkoristijo za presaditve organov. Trgovina z OTC sama po sebi ne opredeljuje izkoriščanja kot takega, vendar pa ni podvržena standardiziranim medicinskim kontrolam in ogroža javno zdravstvo.
Kakor koli, oba pojava sta v domeni dobro organiziranih in strukturiranih združb, v katerih sodelujejo rekrutorji, potovalne agencije, zasebne klinike, zdravstveni delavci in drugi.
Primer Kosovo: Preiskava se je začela na podlagi prepoznave turškega državljana, ki si je dal za znanega prejemnika odstraniti ledvico na zasebni kliniki. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo približno 20 oseb iz revnih slojev Moldavije, Kazahstana, Rusije in Turčije rekrutiranih in preslepljenih ter pripeljanih na Kosovo z lažno obljubo o izplačilu 14.500 evrov za ledvico. Prejemniki naj bi za ta organ plačali med 80.000 in 100.000 evrov. Obtožnica bremeni pet kosovskih državljanov, med njimi tudi nekdanjega zdravstvenega ministra in turškega zdravnika, in sicer zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi za namen presaditve organov.
Pripis uredništva: Prispevek lahko v celoti preberete v zadnji številki revije Vzgoja, ki jo lahko naročite na Časniku in mu tako tudi izkažete podporo.
