Za nami so volitve v EU parlament, z več koncev po Evropi, pa je vedno znova slišati, da je Evropa eden glavnih virov zla v svetu. Levičarji vseh možnih skrajnosti vlačijo na dan takšne in drugačne zgodovinske razloge, česa bi se morali Evropejci sramovati in zaradi česa sami sebe dajati v nič. Med njimi sta tudi suženjstvo in trgovina z ljudmi, čeprav segata v temine časa in sta vse do danes ohranila na različnih koncih sveta. A prav vodilne evropske sile, sicer tudi same vpleteno v trgovino z afriškimi sužnji, so to trgovino ukinile na Dunajskem kongresu 8. februarja 1815, ker »se upira načelu človečnosti in splošne morale«.
Francija obhaja 10. maja spominski dan na ukinitev suženjstva na svojih tleh, znamenita University of Cambridge pa je pred dnevi napovedala projekt, v katerem bo preiskovala, v kolikšni meri je sama to trgovino spodbujala in kakšno korist je imela od nje. Pred njo so to storili že v Glasgowu. Na splošno je na Zahodu že dolgo v modi kesanje za »grehe« prednikov, ki prehaja v samozaničevanje. Tega so v času hladne vojne spodbujali levi intelektualci, ki so prisegali na marksizem in komunizem, po padcu berlinskega zidu, pa so se prelevili v borce proti »belskemu supremačizmu«. Po ideologiji teh borcev naj bi se belci zaradi svoje kulture in civilizacije imeli za večvredne in so zato vredni zgolj prezira. Če so bili za tozadevno avantgardo vsi, ki niso bili proletarci, reakcionarji, so sedaj reakcionarji vsi, ki ne sovražijo belcev in kristjanov. Takšno početje je oxfordski zgodovinar Allan Chapman (da omenimo samo enega) imenoval »obredno bičanje samega sebe«.
To ne pomeni, da se zgodovinar ne bi strinjal z obsodbo suženjstva in trgovine s sužnji. Nasprotno, pove le, da se zavrženosti tega početja zavedajo le pripadniki zahodne civilizacije, ki se vrednostno oplaja pri zahodnem krščanstvu in obžalujejo početje prednikov. Toda pretiran občutek krivde in vedno nove zahteve po kesanju utegnejo – ker ne živimo v idealnem svetu – ljudi hromiti in spravljati v obup, češ, tako ali tako niso ničesar drugega kakor škodljivci. Takšno patološko stanje ima v mislih zgodovinar in drugi, ki opozarjajo, da je za mnoge zunaj zahodne civilizacije suženjstvo ne le sprejemljivo, marveč tudi (ali dobrodošla ali kruta) resničnost.
Islamska država in suženjstvo
Da je temu tako, je silovito in brez kakršnih koli omejitev pokazala Islamska država. Za njene privržence je suženjstvo Alahova ustanova in oni, kot edini pravi Alahovi sužnji, tj. muslimani, imajo pravico, da si podredijo in zasužnjijo vse, ki se jim nočejo pridružiti. Resnici na ljubo, pa suženjstvo ni samoumevno le v tej džihadistični različici islama, marveč je precej razširjeno v islamskem svetu. Prevajalec Korana v francoščino, Malek Chebel, je v »Manifestu za razsvetljenski islam« zapisal: »Suženjstvo obstaja v Mavretaniji, v večini Zalivskih držav, v Sudanu, in – manj očitno – v Maroku in azijskem islamu. […] Ustanove, ki se borijo za ukinitev suženjstva, morajo ukrepati bolj učinkovito, kakor počnejo to sedaj, in zahtevati ukinitev tega zavrženega početja v vseh muslimanskih deželah.« Temeljito raziskavo »Suženjstvo v islamskem svetu« pa je podnaslovil »Dobro prikrivani tabu«.
Dejstvo je, da tega »tabuja« Zahodnjakom ne prikrivajo samo islamske države, marveč tudi zahodne vlade in prevladujoč medijski propagandni stroj. Tako hočejo namreč zaščititi »ugled in dobro ime« islamskih držav in islama. Toda to nojevsko obnašanje zahodnih politikov in medijev nikakor ni v prid ne islamu ne njegovim pristašem, saj se glas »razsvetljenih« muslimanov, Chebela in podobnih, kljub vsemu vendarle sliši. Med temi je tudi senegalski zgodovinar, Tidian N’Diaye, musliman po rojstvu, ki je v delu »Zakriti genocid. Zgodovinska raziskava« razkril 13. stoletij islamskega zasužnjevanja in mučenja Afričanov.
Senegalec N’Diaye se sprašuje: »Ali moram odpustiti arabsko-muslimanskim ljudstvom, ker so napadali, kastrirali in zasužnjevali naša črnska ljudstva več kot 13. stoletij? Jim moram odpustiti, da jih še v 21. stoletju naprej mučijo v Magrebu; da na Bližnjem vzhodu jemljejo našim sestram in hčerkam potne liste in jih spravljajo v moderno suženjstvo samo zato, ker so črne? Ali moram imeti za normalno solidarnost in enakost to, da se Arabci, ki že stoletja živijo v podsaharski Afriki, ne integrirajo in se nočejo mešati z nami zato, ker smo črni? […] Vse to zato, ker ostaja Neger-Črnuh za arabsko-muslimanska ljudstva abd (suženj).«
Kaj bodo senegalskemu zgodovinarji odgovorili zahodni, predvsem evropski, politiki, intelektualci in mediji, ki se posipajo s pepelom zaradi trgovine s sužnji svojih prednikov, pred tisto, ki se je dogajala in se še v islamskem svetu, pa si zatiskajo oči? Ali iz obzirnosti do islama in njegovih privržencev ne zmorejo poguma svojih predhodnikov na Dunajskem kongresu in 200 let za njimi odločno ponoviti, da se suženjstvo, pa čeprav v imenu islama, »upira načelu človečnosti in splošne morale«? Še več, ali se upajo postaviti za Črnuhe, kot pravi Senegalec, in narediti konec zasužnjevanju in rasizmu?
Pred novim evropskim parlamentom in vodstvom EU je zahtevna naloga, da se soočijo tudi s tem problemom, in to toliko bolj, ker je eden od pomembnih generatorjev migracij. Doslej ga niso hotele prepoznati in se z njim niso hotele soočiti ne evropske elite, še manj prevladujoči mediji, ker jim tega ni dopuščala njihova zaslepljena islamofilija. Ni dvoma, da je napočil čas, ko bo treba prisluhniti tistim muslimanom, ki so ali žrtve suženjskih praks ali zavračajo suženjstvo, ker bolj spoštujejo človeka kakor šeriat. Res je njihov boj Sizifovo delo, ker nimajo naftnih milijard kakor islamske elite, ki v mnogih primerih pod mizo financirajo ne le zahodne politike, marveč in predvsem zahodne medije, da si lahko v 21. stoletju še naprej, v posmeh človekovemu dostojanstvu, nekaznovano privoščijo sužnje.
