S. Al-Daghistani, Razpotja: Nasilje ali duhovni zakon? Šerija in intelektualna zgodovina islama

Islamski učenjaki in zahodni orientalisti so šerijo velikokrat napačno razumeli. Da bi zares poznali in razumeli šeriat, moramo proučiti njegovo zgodovino in notranjo dinamiko ter poiskati aplikacije in spodrsljaje tega, kar imenujemo islamsko pravo. To je danes za mnoge sporen koncept, ki pa velja v islamski tradiciji za srčiko pravnega in teološkega diskurza.

Zahod šerijo pogosto razume kot kazensko pravo. Ta percepcija je preprosto napačna. Kazensko pravo je namreč del pravno-kazenskih norm islamskega prava, ki je odvisno od človeškega razumevanja in interpretacije svetega zakona, ta pa je s tem podvržen pozornemu preučevanju, pogosto pa tudi osebnim odločitvam islamskih sodnikov pri določanju vrste in teže kaznovanja.

Šerija kot sveti zakon ne pomeni a priori kaznovanja in je bila v zgodovini islamske misli redko povezana z njim. Cilj kaznovanja ni niti preprečevanje dejanj niti prevzgoja posameznika, temveč vzpostavljanje ravnotežja moralnega napredka v družbi. Kazen bo zmeraj ohranila svoje izvorno jedro, to je neutilitarni moralni odgovor na nemoralno dejanje, morda celo v obliki fizične ali praktične škode. Kazen torej ni motivirana s pojmom koristnega ali z zaščito interesa žrtvovanja, saj zmeraj cilja na moralni učinek in nosi konotacijo družbene koristnosti. Tako je islam molitev spremenil v namaz; miloščino v zakat; duhovno skupnost v duhovno-politično ummo. Poleg tega je, tako Izetbegović v Islam između istoka i zapada, islamsko kazensko pravo poznalo sistem preizpraševanja mladoletnikov, podoben današnjemu sistemu socialne službe, kar kaže na sociološko dojemanje delikta in delikventa. Kot povzema Mohamed Hamidullah (Uvod u islam), številni islamski učenjaki islamsko pravo razumejo kot sredstvo usmerjanja človeškega življenja, ki teži k njegovi celokupnosti in pokriva tako materialni kot duhovni vidik.

Arabska beseda ḥad (mn. ḥudud) označuje »mejo«, v pravni terminologijo pa telesno kaznovanje. Islamsko pravo pozna kaznovanje za šest vrst ḥudud kršitev. Te so: sariqa ali kraja, ḥaraba ali oborožen upor proti (islamski) državi, zinā ali prešuštvo, qadhf ali nepotrjeno/krivo pričevanje o prešuštvu, sukr ali intoksikacija in ridda ali apostazija. Primer prešuštva je dobro poznan tudi na Zahodu, in nemalokrat lahko slišimo, da šeriat ogroža versko in človeško svobodo ter izražanje, in da so zato muslimani inherentno nagnjeni nasilju. Res je, da obstajajo interpretacije šerije, ki dajejo zaslombo veri v trdnost in nefluidnost islamskega prava ter omogočajo skrajnim skupinam in posameznim pravnikom izrabljanje sistema za politične namene, vendar to ne pomeni, da lahko šerijo enačimo s kazenskim pravom in nasiljem. Če bi telesno kaznovanje temeljilo na Koranu, potem bi lahko poznali le prve štiri kategorije. Šesta kršitev temelji na hadisih, sukr pa ni omenjen niti v Koranu niti v hadisih. Kar se tiče prešuštva, je dobro poznana tudi pravna maksima, ki pravi, da zinā ne more biti potrjena in je treba sum ovreči, če ni mogoče potrditi penetracije med domnevnim zunajzakonskim raznospolnim občevanjem. Penetracijo pa lahko potrdimo le, če je bila javna. Za verodostojno pričevanje o prešuštvu bi morale na sodišču nastopiti štiri priče, ki so akt videle.

Skozi celotno zgodovino islama je izvrševanje kazenskega prava slonelo na odločitvi sodnika in procesu ta’zir. Gre za diskrecijsko kaznovanje, ki ga med posameznimi primeru na sodišču izvaja sodnik. Islamsko pravo je tako veliko bolj fleksibilno in fluidno kot se danes na splošno verjame. Koran ni pravno besedilo, čeprav je v njem veliko prostora za pravno razsojanje. Hamza Yusuf trdi, da šeriat ljudi brani pred krivičnostjo in nepravico. Prav tako opozarja, da je bilo kaznovanje za ḥudud kršitve v dvajsetem in enindvajstem stoletju uporabljeno pogosteje kakor v celotni zgodovini islama. To kaže, da uporaba kazenskega prava ni verska paradigma ali norma, ampak je k potenciranju kaznovanja v imenu islama v arabskih oziroma pretežno muslimanskih državah pripomogel geostrateški, politični in ekonomski kontekst. V času kolonializma in po koncu Otomanskega imperija je v arabsko-muslimanskih državah šeriat postopoma nadomestilo zahodno kazensko pravo. Tako danes prevladuje verska racionalizacija šeriata, kar po mnenju Abdullaha Naima (glej Islam and the Secular State) ni dovolj za vzpostavitev modernega pravnega sistema teh držav. Kljub temu pa Naim trdi, da sta zahodno kazensko pravo oziroma zakonodaja izpodrinila šeriat, zato je šerija v državah z večinsko muslimanskim prebivalstvom dojeta kot neadekvatna.

O nasilju in politiki v imenu šerije in islama

Danes se islam in predvsem šerija nemalokrat omenjata v povezavi s terorističnimi dejanji na Bližnjem vzhodu in v Evropi, čeprav sta imela malo opraviti z grozovitimi napadi v New Yorku, Veliki Britaniji, Španiji, Franciji in drugje. Ti napadi na nedolžne civiliste so se zgodili v imenu politike in ne islama oziroma šerije. Pogosto so bili napadi na cilje v Evropi odgovor na vojaško posredovanje zahodnih sil v Iraku, Palestini, Afganistanu in Siriji. Strah pred (versko) radikalizacijo je upravičen, prav tako kot tudi strah pred izprijeno politiko in neštetimi padajočimi bombami nad mesti Bližnjega vzhoda. Je pa neupravičen strah pred islamom kot takim oziroma šerijo kot njegovim kulturnim ekvivalentom, saj meji na islamofobijo. Teroristično nasilje v imenu islama zadeva tako muslimane kot nemuslimane. V napadih, ki se v zadnjih letih vrstijo v Iraku in Siriji, je bilo med prizadetimi civilisti več muslimanov kot pa pripadnikov drugih verskih skupin. Pri tem je treba vedeti, kot opozarja Shaykh Muhammad Al-Yaqoubi v Refuting ISIS: A Rebuttal Of Its Religious And Ideological Foundations, da najbolj razvpita teroristična skupina Islamska država uradno ne sledi nobeni od pravnih šol sunitskega islama.

Več lahko preberete na razpotja.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.