Revščina v luči Svetega pisma

Preroštvo v Svetem pismu

Če smo seznanjeni vsaj z osnovami Svetega pisma, vemo, da drugi izmed treh delov (judovske) Stare zaveze nosi naslov Preroki. Če preskočimo zgodnje (ki so po svoji vsebini pravzaprav zgodovinske), tj. Jozuetovo knjigo, Sodnike, prvo in drugo Samuelovo ter obe knjigi Kraljev, naletimo na poznejše, »klasične« preroke, ki so svojo razcvet doživeli v času monarhije, ki v strogem smislu nastopi z Davidom (okoli leta 1000 pr. Kr.) in se konča z ruševinami in pepelom ter seveda izgnanstvom nekaj stoletij kasneje. Omenjeni zgodovinski okvir ni absoluten, saj se preroki pojavljajo že prej (glej Mojzesov poklic 2 Mz 3 sl.) in tudi kasneje (kot nazoren primer naj služi prejšnjo nedeljo omenjeni Krstnik). S časovnim okvirom torej ne želim poučevati zgodovinskih dejstev, temveč želim na začetku podčrtati to, da se popolnoma zavedam, da je institucija preroštva preživeta oblika družbene manifestacije »Božje volje« in sodi na zaprašene police (škofijskega) zgodovinskega arhiva. Kljub temu da golota oz. golo telo povprečnemu slovenskemu državljanu ne predstavlja posebnih moralnih dilem, prav tako ne krzno ali drugi živalski izdelki (še manj kombinacija obojega, v lepi, estetski obliki na ženskem telesu), bi starozavezni prerok na ulicah Maribora verjetno doživel enako usodo kakor »vsemogočni Evan«. Splošni posmeh. Če že ne zaradi svoje pojavnosti, vsaj zaradi reči, ki bi jih imel za povedati.

Šalo na stran!

Bistveno seveda ni vprašanje (pravzaprav je neumno), ali je način družbenega delovanja, po katerem so funkcionirali preroki v starem Izraelu, še primeren za današnji čas. Odgovor je seveda zelo preprost. Ni primeren! Bistvo tiči drugje. Oblika delovanja je bila, kakor vse ostale stvari, svojemu času primerna. Svojemu času in še bolj današnjemu pa je bila primerna vsebina tega delovanja. Že pri starih Izraelcih se je izkazalo, da je bil blagoslov obljubljene dežele, blagoslov za izbrance. Sicer pa pri tebi ne bo smelo biti reveža; kajti GOSPOD te bo obilno blagoslovil v deželi, ki ti jo GOSPOD, tvoj Bog, daje v dediščino, da jo vzameš v last (5 Mz 15,4). Bolj kakor Božji imperativ o odsotnosti revščine se zdi, da se je uresničila Božja obljuba o obilnem blagoslovu. Vsaj za nekatere. Za tiste, ki so si v boju za »blagoslov« uspeli odrezati največ! To je boj, katerega rezultat je bila družba bogatih in revnih, ki smo ji priča tudi dandanes.  Gre za staro zgodbo z novimi akterji, ali kakor pravi Ambrozij Milanski v komentarju De Nabuthae: »Zgodba o Nabotu je že stara, a se ponavlja vsak dan«(prim 1 Kr 21,1 sl.). Čeprav je socialni nauk prisoten v samih temeljih krščanstva, idejna opozicija politiki močnejšega (ekonomija brez morale) ni izvirno krščanska. To držo veliko prej podčrta že Stara zaveza oz. starejši brat krščanstva, tj. judovstvo. Lahko bi dejali, da so jo podčrtali preroki, ki so, tudi za ceno lastnega življenja, posegali v vse oblike javnega življenja in se ognjevito zavzemali za socialno pravičnost, za kar so mnogokrat plačali z lastno glavo (prim. 1 Kr 19,10).

In danes?

V Evropi živi pod pragom revščine vsak šesti član EU – v Sloveniji je (bil) standard nekoliko boljši, »le« vsak osmi prebivalec Slovenije doživlja isto zgodbo; v zadnjih dveh letih pa je v Sloveniji, preko Karitasa, bilo podeljenih preko 140.000 paketov pomoči … Kljub temu da primerjava ni kompetentna, danes še kako odzvanjajo Nehemijeve besede: »Zastavili smo svoja polja, svoje vinograde in svoje hiše, da so nam dali žita v času lakote. Za dajatve kralju smo si za ceno svojih polj in svojih vinogradov izposodili denar. Glejte vendar, svoje sinove in svoje hčere smo oddali v sužnost; nekatere od naših hčera pa so celo tlačanke. Nič ne moremo storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih« (Neh 5,3-5). Kje so preroki danes? Seveda ne tisti iz Stare zaveze v kamelji dlaki in s kobilicami. Kje je danes Nehemija, da bi se razsrdil in primoral oblastnike, da bi siromakom vrnili njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje? Kje je Amos, da bi grozil v imenu Gospodovem in obsodil kulturo smrti? Ali Jeremija, da bi napovedal prihod novega Nebukadnezarja? Kje so preroki danes?

Ah, ti tepec, boste rekli, saj si vendar sam na začetku sape izrekel: preroštvo je preživeta oblika družbene manifestacije Božje volje. Drži, poleg tega (kristjani) verjamemo tudi to, da je zadnji in resnični prerok že prišel. Ta je za sabo zapustil skupnost, ki je v svoji poganski okolici veljala za posebnost zaradi odnosa do revežev, kjer je zagotovo najti odmeva starozaveznega preroštva. O tem je imel za povedati že rimski cesar Julijan »Odpadnik« (4. st.), ki je želel v cesarstvu oživeti tradicionalne verske prakse starega Rima in je zato tarnal, da so Judje in kristjani veliko bolj skrbeli za svoje reveže kot pogani. »Brezbožni Galilejci« so, po pričevanju slednjega, menda komaj čakali, da so pogani pozabili na katerega od svojih in so ga lahko »napadli« z dobrodelnostjo (ter tako pridobili na svojo stran). To priča o globoki ukoreninjenosti dobrodelnosti v prvih stoletjih razvoja krščanskih skupnost, ki je očitno postala opazna tudi za večinsko pogansko okolico.

Bistvena inovacija krščanstva v antiki je bila institucionalizacija socialnega skrbstva, ki ga predkrščanska antika sicer pozna, vendar temelji na sistemu sponzoriranja in je kot tako odvisno od dobre volje bogatih posameznikov in skupin. Kristjani so bili dolžni dajati miloščino, kar jim naroča ob koncu 1. st. že Didahe (Če imaš kaj od dela svojih rok, dajaj v odkupnino za svoje grehe), najobširneje pa prakso popiše Tertulijan: »Vsak prinese majhen dar določeni dan v mesecu, ali kadar hoče, in samo, če hoče, če more. Kajti nikogar ne priganjamo, ampak vsak da sam od sebe. To so nekako pobožni prihranki. Ne jemljemo namreč iz te blagajne denarja za gostije, popivanja ali nehvaležno požrežnost, marveč za siromake, da jih hranimo in pokopavamo /…/.« [1]

Stanja kajpak ne smemo idealizirati, kljub vsemu so kristjani po skrbi za revne v antični družbi nedvomno prepoznavni. In kako je danes …?


[1] Zadnja odstavka sta povzeta iz prispevka dr. Aleša Mavra na Nikodemovem večeru v Ljubljani, dne 24.11.2010, ki je imel naslov Revščina v luči Svetega pisma in zgodnjega krščanstva (http://www.unipas.si/nikodemovi-veceri/nikodemovi-veceri-2010/53-revscina-v-luci-svetega-pisma-in-zg).

Foto: Evan Almighty